ponedeljek, 28. september 2009

izgubljena pravljica

skoraj izgubljena. pred meseci se je računalnik preobjedel neslanosti in po hujši krizibrezsolivmožganih čofnil v bridko smrt. pa da ne bi kdaj še kdo rekel, da ne bomo nič nesli s sabo na oni svet! no, verjetno večina res ne, a ta škatla je s svojim pogrebom pogrenila tudi vse, kar je skrivala v svojem natrenutketakodobrodošlem vampku. poleg vsega ostalega, zazjokatpogrešanega, je odšla tudi pravljica o Mucu. Vixi (oh, ta Vixi!) je nekega lepega dne napeljala svoje besede tako, da je izzvala tale plaz spodaj.
tu je. našla se je. kar sama. ker se je tudi sama shranila. Mačjezgodba.

Jutro je že postajalo dan, ko je Muc končno potegnil odejico preko brčic.
»Nak! Ne bom!«, je jezno pihnil. In kadar je Muc jezno pihnil, ni ugovarjala niti sraka Poldka vrh nacufanega strešnega vrha. A ker je hotela imeti zadnjo besedo, je, poskakujoč na eni nogi, ker je menila, da je tako pač bolj imenitna, v pravilni srakavščini zasrakala: »Misliš, da ne vem?«, se prestopila po nacufanem slamnatem napušču in brž dodala: »Vstala sem pred tabo, ko je sonce komaj vzšlo, da boš vedel, Muc! In videla sem listek na mizi, ki ga je pustila tvoja mama!«.

Muc je za hip zastrl svoj mačji obrazek z odejico, nato pa besno, do kraja besno in še bolj zateglo zamijavknil: »Poslušaj, ti firbec sračji! Ti ni nerodno, da celo priznaš, da bereš tuja pisma?«.
Poblisnil je z očkami, si v naslednjem hipu pritisnil tačici na uheljčka in pokazal jeziček gospe sraki Poldki, ki se je spričo tolikšne predrznosti skorajda onesvestila. Gotovo bi podlegla slabosti, če se ne bi zadnji hip zavedela, da je skrajno nespodobno, da se onesvesti, saj bi za tako nerodnost zagotovo izvedela cela sračja soseska in celo njena sestrična iz Spodnjega Loga. Si mislite, kakšna sramota?!?!?

Dvignila je svoj sračji kljun in s povišanim glasom zasrakala: »Muc, o tvojem vedenju ne bom izgubljala besed! Sploh pa listek ni pismo in prav vsakdo, ki samo bežno pogleda skozi okno, lahko prebere, kaj piše na njem,« je dodala z glasom, v katerem je Muc začutil grožnjo, in če bi zadnje besede gospe Poldke slišal še kdo, bi gotovo dobil prav tak vtis.

»Ne bom poslušal teh trapariiiiiij!!!«, je miiiijavknil in odejica je bila zdaj že visoko nad vzglavjem in seveda tudi nad Mucovimi ušeski. Gospo Poldko, užaljeno srako, je mačje vedenje ujezilo do neslutenih razsežnosti; zameglila sta se ji ponos in dostojanstvo, pa se je zadrla na ves svoj sračji glas: »K ZOBARJU MORRRRRRRAAAAŠ!«. Stresla se je šipa in vijak na vratih se je sumljivo zamajal. Ponosna na učinek svojega kričanja je postala še glasnejša in kmalu je po celem Logu odmevalo: k zobarjubarjubarju morašrašrašraš… šipa je trepetala in vijak je samo še z zadnjimi močmi obvisel v vratih.

Muc je pokukal izza vzglavja, samo z enim očeskom, za vsak slučaj.
»Bi utihnila, prosim, gospa sraka Poldka?« je poskusil spravljivo, a nič kaj pogumno. Poldka ga je že nekajkrat nesramno zatožarila mami, in Mucu nikoli ni bilo lahko. Mamo je imel najrajši na svetu in nikakor ni hotel, da bi bila zaradi njega žalostna, ali da bi celo, bog ne daj, pretakala solze.
»Neeeeeeeeeee!«, je zavreščala gospa sraka Poldka in se važno obrnila na enem salonarkrempeljcu. »Zadnjič si pel o meni takšne grdobije, ki ti jih prav gotovo ne oprostim kar tako! In danes, Muc, danes je prišel dan, ko bom dobila zadoščenje! Če ne pojdeš k zobarju, se ne bom obirala tega povedati tvoji mami, da boš vedel!«.

Odejica je čisto majčkeno zdrsnila z Mucovega obrazka – ravno toliko, da se je zaslišalo pritajeno petje:
»Ena sraaaka prileteeeelaaa,
ena teeečna Poldkicaaaa,
je mislilaaa, da bo zapeeela,
pa je b'laaaa zahripanaaa!«.

Poldko je kar privzdignilo na razcufanem slamnatem napušču, toliko, da v silni jezi ni izgubila ravnotežja in štrbunknila na tla. Nagajive iskrice v Mucovih očeh so se potrojile.
»Le čakaj, Muc, le čakaj… danes ti šiba ne uide!«, je zasrakala gospa Poldka in zacepetala s krempeljci, nato pa besno kljunila v nič krivo slamnato streho.
Muc je debelo pogoltnil.
»Joj, polomil sem ga… tegale mi res ne oprosti… povedala bo mami…«, je zamijavknil. V mačjih očkah so se začele nabirati velike kaplje. »Če ji pove, da nisem šel k zobozdravniku in še za pesem, bo mama res žalostna,« je s poltihim glasom zašepetal v odejico. Pogledal je na uro. Mačji zobar dela do dveh in mama se vrne ob treh… če pohiti, morda še lahko kaj reši. Ob misli na zobarski stol se mu je pošteno kolcnilo, a vse bi dal, da bi le mama ne bila žalostna zaradi njega. Celo »AAA!« bo rekel, da bo le vse prav.

Njegovi zobki že dva dni niso bili umiti, a ko se je Muc odpravil prosti zobomačji ordinaciji, so se bleščali od čistoče. Sraka, gospa Poldka, se je privoščljivo sprehajala ob poti in se delala, da išče hrano, v resnici je samo hotela videti Muca, kateremu so od strahu rahlo rdela lica in se mu majčkeno, majčkeno tresle hlače. Gotovo bi ga pospremila s kakšno neprijetno pripombo, a je ob pesmici, ki si jo je Muc potiho mijavkal v brčice, ostala brez besed.
»Ena sraaaka prileteeeelaaa,
ena teeečna Poldkicaaaa,
je mislilaaa,
da bo zapeeela,
pa je b'laaaa zahripanaaa!«.


* * * * *


»Si se potepal, Muc?«, je zamijavkala mama, ko si je sine prižvižgal skozi vrata. »Gospa sraka Poldka se je oglasila, vsa užaljena. Kaj si ji spet ušpičil?«, je vprašala. »Nisem se potepal, mama, pri zobarju sem bil. Si pozabila, da si se domenila za pregled? Polda naj bo pa kar tiho…«… »Takooooo?«, je zategnila mačjemama, »pri zobarju? Hmm… menda si vrh dneva še poležaval in to brez kakšnih vidnih znakov, da se nameravaš odpraviti na zobostol?«.
»O ti lažnivka sračja! Zdaj si pa še namišljuje, samo zato, da bi bila ti žalostna in da bi me okregala! Pa tako težko sem se odpravil!«.

Mucu ni bilo lahko pri mačjem srčku, očke so postale velike in nekam žalostne. Bo mama res verjela sraki, ki sploh ni gospa, ker gospe ne lažejo; in ne njemu, ki se je potrudil in res obiskal zobno ambulanto?

»Kaj pa je rekel gospod Vrtavka?«, je še vedno malo v dvomih vprašala mama.
Muc se je malo kujal. Čisto majčkeno. »Nič ni rekel,« je dejal in zlezel pod mizo. Čisto majčkeno kujanje je postalo malo večje kujanje. Da mama bolj verjame lažnivim besedam!
»Menda si prepeval čudne pesmi in žalil gospo srako,« je hotela vedeti mama.
»Veš kaj, Srakopoldka je dobila, kar je iskala!« se je ujezil Muc. »Izzivala me je in za piko na i prebrala pismo, ki si mi ga napisala zjutraj,«.
»A takoooo?«, je zategnila Mucomama. Malo je pomislila in nato pristavila: »To pa ni lepo… nak, to pa res ni lepo. Kako pa gre tista tvoja pesmica?« Muc je nezaupljivo pogledal mamo, nato pogladil svoje brčice, še enkrat pogledal mamo in najprej potiho, potem pa čedalje bolj pogumno pel:
»Ena sraaaka prileteeeelaaa,
ena teeečna Poldkicaaaa,
je mislilaaa, da bo zapeeela,
pa je b'laaaa zahripanaaa!«.

Ko je končal, se je mačmama nekaj časa trudila biti resna, celo huda, potem pa jo je premagal smeh. Skupaj z Mucem sta se krohotala in niti takrat nista mogla nehati, ko je gospa Srakopoldka besno odprhutala na sosednjo streho.
»In veš, mama, kaj je od vsega najboljše?«, je vprašal Muc, ko je končno lahko zajel sapo.
»Kaj le?«
»Da imam popolnoma zdrave zobe in mi zdaj celo leto ni treba na zobostol!«, je dejal.
»Veš Muc, kaj je pa še boljše? Da si se sam odločil, da greš na pregled,« ga je tačibožala mama. »Sam da sem se odločil?«, je moral Muc malo pomisliti. »Hja, menda bo kar res,« je zasijal mladič in s širokim nasmehom objel svojo ljubo mamo.
.

sreda, 23. september 2009

na frišno zaljubljena :)















ja. res. čist na frišno.

se zgodi, a ne:)





mislim, da se mi je spodaj nekje že zapisalo - želje pač niso za to in zato, da bi jih gledali od daleč, ampak za to in zato, da si jih izpolnimo ... če se le da. kup pomislekov navadno ni tisto, kar nas bega - verjetneje manjka ena sama sekunda - odločitev.

zdaj pa že pišem, kot da sem se javila v prostovoljno misijo za reševanje sivopegastih slonov.

ampak to res ni enostavno. nekaj blokovskih kvadratov in megaštevilo žesiceršnjih obsesij STA razloga za pomisleke. ne gre, da bi se človek neprestano zaljubljal v nove in nove konjičke ... ups, mislim, hobije :)))

statve sem si želela že ohoho časa, niti ne vem točno, od kdaj. se jih veselila, a ko so drdrale navzdol po makadamski cesti, sicer varno spravljene v prtljažniku, je drdralo tudi v meni - kako se bom pa zdaj tega sploh lotila???



ni bilo tako hudo. to je zdaj prvi izdelek. če česa, sem se naučila tega, da se niti za učenje NE UPORABLJA star sparan pulover. zdaj je sicer dobil novo obliko. ogrel me je pa tudi, in to nekajkrat - sedaj, v novi podobi torbice in šala. natančneje povedano - ko je to obliko še dobival :)))

ponedeljek, 21. september 2009

po prstih

ni najmanjše, kar sem slikala, ma ... je majhno. 10x10 platence. platenci. dve. eno pa še čaka. ne, ne na navdih, tega je dovolj.

najprej moram kupit manjše čopiče :)





sobota, 19. september 2009

po svoje

po svoje, ja.

z upanjem, da se v teh očeh danes, dvajset let po tistem, ko je nastala fotografija, po kateri sem delala sliko, zrcali zaupanje.

Kongo, 1989.
danes; olje na platno, 40x30

prstni odtisi

delam se, da ne razumem. zakaj je treba gladit, drgnit, šmirglat. delam se zato, da lahko mižim na eno oko, ker pač - nisem človek glancanja. ko se mi zdi, da je končano, neham, tudi, če se pozna še miljavžent prstnih odtisov.

zakaj jih ne bi smela puščat za sabo?

zakaj bi se moralo vse svetit od popolnosti? nikamor. tako je. tu, tu znotraj je tako. nič se ne šajna. čemu? za koga? če ni treba, da se zame - pa res, za koga?

od boga spočeta, narejena za sanje, v katerih sme biti tu in tam tudi kak greh... kot so odtisi na fimu, recimo:)))

iskreno? nisem imela tega v mislih ... :)






četrtek, 17. september 2009

greh


je.

iz starih hlač in tako čudovitega vezenja, kot ga pričara Vlasta, narediti ENO stvar.

a ker je sama tako hotela in ker pri tej punci ne smem pomisliti na dvoje; prvič: da bi jo prepričala v nasprotno, in drugič: da bi na to sploh pomislila - sem pač. sešila. prelikala. sestavila. ponucala vse ponucno. dodala megaročaje - ob pogledu nanje sem dol padla. lahko bi pričakovala, da pošiljka s Primorske pač ne more biti navaden paketek, pa če si še tako prizadeva biti -
navaden.

nedelja, 13. september 2009

trojček

prav stožilo se mi je že po mojih afričankah.

tokrat 20x20, z akrili.








če ni, kar bi hotela...








če ni ... pač malo težje steče. igranje.









zato danes nič skladanja črk. skoraj nič. barbi stil mi pač ni inspiracija:)







sobota, 12. september 2009

frnikule

kot, da še niti prav prišlo ni, poletje ... že so usta in ušesa polna neljubih besed, da se poslavlja. nočem.

naj ostane.

vseeno bo treba počasi pomisliti na siv puli. tam nekje zadaj se valja, zadaj v nočemnitimislitikakorazmetani omari. zadaj za poletnimi majčkami.

nekaj vozlov in frnikul. nekaj špage in frnikul. nekaj vzorčka od prej in frnikul.
zame povsem dovolj. saj potrebujem samo igrišče, nič več.


ponedeljek, 07. september 2009

namigeci

prav pridejo.
namigeci.
da človeka malo zbutajo in ga prestavijo še v kakšno drugačno sfero, da pogleda še skozi kakšno drugačno dioptrijo. in drugačen barvni spekter.
če ne bi bilo naročil ... a naj povem, je sploh treba povedat, da jih načeloma ni na vrhu lestvice meninajpriljubljenejšihreči? ... bi menda (skoraj) vedno počela (skoraj) eno in isto. ni fajn. naj bo kdaj tudi tako, kot želijo drugi. tokrat črna in rdeča.









nedokončanosti...




... so postale dokončane ... a ne dokončne. kot sanje. nekje tam na robu jutra se končajo. niso dokončne. nikar. strgalo bi dušo na dvoje.








tumarije so stalnica.


kot dnevnik ob večerih. gledaš ali ne gledaš - je tam.


poslušaš ali ne poslušaš - je tam.


tudi, če sploh ne prižgeš televizije.


glih sekira se, a ne.