štriknfilc

"mamiiii ... jaz bi tud mela take, a veš ... "

bil je čas, ko sem pletla, pletla, pletla. vrgla v kot in naslednjo minuto pletla. našla novo klobko in pletla. odkrila nemogočejetonarest vzorec - pletla. se pravi, da me dva takšnale tulčka ne utrucata kar tako (ali pač?). sploh, če pokaže dete interes, da ga bo karkoli grelo kamorkoli - če se že res moram sprijazniti z obveznoprekratkimi majčkami in puloverčki, izpod katerih mora baje gledat vsaj malo kože. skrb za njeno zdravje v tem primeru močno presega favšijo - jaz bi tuuuuuud! nosila prekratko majčko, če se izpod nje ne bi obesil vamp dol čez pas.

sem zašla.

grelčki torej. šriknfilcani. v dobri stari ČB tehniki.

Pa ... naj bo tako.

Pa - naj bo tako. Naj že mine,

čeprav prehitro gre čas,

naj že mine, ker - risalo na obraz

je gube, namesto sejalo skomine.

Naj novo bo frišno in mično,

naj postelje s svileno ti rjuho

tvoj špampet. Pa naj ti odlično

škriplje. In bohvar na suho.

Če času bi bremze prijele

tam, kjer bi človeka bila volja,

bi vedno znova in znova zadele

ljubezni ga strele, skoz polja

cvetoča ga gnale

v polet. Mu krila pripele,

skoz bit mu sokove pognale.

Bi vedno ga znova nosile pete

skoz gladko in svetlo ravnico,

morda tu in tam, tako, nehote,

v breg mu speljale stezico,

da ne bi pozabil, kar vedel je že -

pobožati treba domači je kruh

in le od daleč hvalit potico

iz sosedove peči - pišmevuh.

Naj torej bo - srečno. Veselo. Poskočno.

Od sile priročno za šegav nasmeh.

Daj mu prostor in spusti že ročno,

čas je vsaj za en majhen greh.

Če jih bo več in če bodo veliki,

hvala bogu in nič za to,

nasmehni široko se, kakor na sliki,

če tebi je prav - pa naj bo tako.

nč nav!

vse kaže, da res ne. z božičkovo ustvarjalnico. saj ne, da se pripravljam k obdarovanju celega bataljona ljudi, vseeno pa kaže, da tistega, kar sem imela v planu, ne bo. po svoje škoda, ker sem se veselila prčkanja izključno za dušo, po drugi strani mi prav pridejo tudi naročila (ki so mi potacala čas), po tretji pa - saj ni nič narobe, če so bila darilca narejena čez leto, z nekimi drugimi mislimi, nič po praznikih dišečimi? bom navesila cimetove palčke na njih :)))

seveda je še tretja varianta, vanjo me dnevno prepričujejo razni šparčki pa lidlčki pa tuški & co.  - z ogromnimi količinami reklam me prepričujejo, a če božič ne bo dišal po domačem, potem k vragu z nepregledno vrsto obsedenosti, ki jih gojim. 

decembrarije

začelo se je v znamenju patiniranja nakita. mečkanja tudi, kajpak.

ok, nekaj želja za božička moram prištulit :)

nastalo je ohoho stvari, delček tega je spodaj. nekaj bolj, nekaj manj posrečenih.

... in malo morje drobnarij. prstančki. ko imajo glih take lepe nove srajčke :))

zapestnice.

ko že mislim (in to resno), pa tudi rečem (zelo resno) - to je pa zdaj za letos REEES vse, pa prav nobene runde več ... japajade. ne znam si pomagat. al pa nočem. bolj to slednje.

Izola

nič plazenja okrog vrele kaše. to je to. razstava slik stoji v Mestni knjižnici v Izoli. dogovor je bil preprost, da bi preprostejši ne mogel biti. pridite. pridem. nič kompliciranja, tako lastnega nam - celinskim plemenom. Primorci pač - ja, drugačni so. evo, tu je prostor, lahko postavite. z vso potrebno pomočjo in veliko moralno oporo gospe Špele.

v prostoru, ki ne more biti samo knjižnica. tam enostavno dobiš občutek, da lahko počneš, kar te je volja - kot doma. že to človeka nabuta z energijo ...

 ... kaj šele obiskovalci! najprej en mali čmrljček pove, da imajo tam slikanice in da bo bral. tri zakladke prenaša pod roko in potem jih z velikimi očmi pokaže. pikec mali, če bi zdaj imela čas, bi sedla na tla in bi skupaj brala ... prav res.

obiskovalci se pogovarjajo, kot bi se od nekdaj. kot bi se morali vsi, pravzaprav. nasmehi, ki te ohranijo - če jih ohraniš. kako bi ne pokala po šivih od veselja, da smem biti tam?

po pravici? še vedno pokam, tako globoko se je vse vsadilo.

po nalivu, ki je požegnal prihod na obalo, so se oblaki nekam izgubili - dan se je odločil umiti svoje bistvo v morju, v katerem se je ogledovalo jasno nebo.  

pravi čas je za zahvalo. najprej Vavi, ki mi je dodelila potreben polet in nasilno prekinila moje prevečtrajajoče spanje z odločno brco v tazadnjo; gospe Špeli in vsem iz Izolske knjižnice (vsi točno veste, za kaj), in seveda - vsem, ki verjamete v moje packanje. tu in tam packam tudi za in zaradi vas.