nedelja, 28. februar 2010

samo piko še pritisnem ...



... na februar.

 
akril na platno; 20x50


 navdih sem našla pri Simoni. njeno slikanje je en sam polet med iskanja in hkrati odgovore. nič preveč in nič premalo. morda pa še kdaj. med igranje z linijami. 


vorrei, vorrei ...

za odtenek srečnejša
je pot vrh stopnic, 
za odtenek bolj čista
je moč skozi noč stopiti
z upanjem vštric. 
in - ne skoprneti. 
želeti, želeti ... 





sobota, 20. februar 2010

čopiči na dopustu


čopiči si po zadnjih dveh tednih zaslužijo dopust. naj se malo ohladijo.
ostanek platenc je popackal špohtl. 

 

  

  

  

 

špohtl pravzaprav ni imel veliko dela. po širini gre zgolj dvakrat in pol v 10 cm. po dolžini kajpak tudi :)

* * *

uh, bi se šla zdaj potepat ... šepetat v kakšno skrito ulico kakšnega skritega obmorskega mesteca ... iskat svoj prav in ga zložit med tlakovce ...




petek, 19. februar 2010

popoln dopust



bežijo ti dnevi ... tako zelo paše zadihat čisto po svoje. razmetavat po svojem hlevu, vlačit škatle, preganjat zdavnaj pozabljene tolepanujnorabimstvari; izgubljen filc se kar sam najde; volna je sicer zvozlana ko sračje gnezdo, a kakšna nit še prav pride; ko iščeš škarje, najdeš blago in mimogrede izgubiš nekedrugeškarje ... 
popoln dopust.




valjaš se po sedežni, vmes prebereš nekaj strani knjige, od nekod se vzame nikolinebomkvačkala kvačka in dokonča tegalepaneznamseštrikat klobuček ...
popoln dopust. 


 

 

ostankom tkanja je vseeno, če jih malopočez našiješ na štepo in si domišljaš, da bi to lahko bila praktičnatorbica. šeenklobuček se čudi, kako je lahko enaka volna takodrugačna volna, če je tkana. 

 

sedežna dobiva preležanine, knjiga odrgnine. in ne moreš verjet, da je nastala (kdomijetolepodtaknil) rdečeinčrna torbica, ker to absolutno NISTA barvi iz najljubšepalete. bili. do sedaj. 

popoln dopust.


sreda, 17. februar 2010

pone uste žgancou


... je komentirala sestra :)

ne morem zapret svoje biblije ... še vedno listam in listam ... 

olje na platno, 10x10 cm


od kar sta se najina pogleda srečala na razstavi ... ne morem pomagat. od časa do časa se majčkeno zaljubim :)

v originalu Matije Jame delata temule lačnemu detetu družbo na pragu še dva. ampak na tako malem platencu vsi niso imeli prostora.


ponedeljek, 15. februar 2010

ni ji konca ...


... predrznosti. očitno se stopnjuje premosorazmerno z občudovanjem Velikih.

olje na platno, 30x30

pestovala sem jo med željami, že pred leti. Kofetarco. gledala sem jo s takšnim strahospoštovanjem, da sem že nekajkrat zasnovala skico, pa odložila ... 
morda pa - še kdaj. na dostojnejši format. in z dostojnejšim znanjem. 


sobota, 13. februar 2010

predrznica!


da si upa ... da sploh pomisli, da bi si drznila ... 

olje na platno, 10x10 cm

... razmišljat o velikih ... o Velikih. 

obožujem naše impresioniste. sem že povedala, da so največji carji, da (v mojih očeh) presegajo celo Francoze? ah, seveda sem, povedala sem že nekajkrat ... in zagotovo še bom.
danes sem listala po knjigi, skoraj bi ji lahko rekla biblija ... pasla sem se na poljanah Groharja, Jame, Jakopiča ... in postala predrzna. 
kaj morem. všeč so mi. 
neskončno všeč. 




ponedeljek, 8. februar 2010

prosto po Milletu



olje na platno, 10X10 cm


tako paše, tole igranje ... z mojim pogledom na njegov pogled. 



nedelja, 7. februar 2010

še ena uteha




olje na platno, 10X10 cm

majčkeno drugačna uteha. od vsega, kar se pelje, nalaga, preklada, zvija ... zadnji čas. včasih mu je enostavno treba stopiti na rep. času. ga usmeriti na svoj mlin, da teče in žene kolesa še kam. ne samo tja, kamor se tako rad ujame in mi z njim.


sobota, 6. februar 2010

uteha





Si je sova zaželela, 
da bi spet postala mala
in da znova bi imela 
čas za pravljice nabirat, 
noč po svoje komandirat.
Debela očala da bi snela,
brezskrbno letati bi smela
po logovih prav temačnih, 
včasih avšasto drugačnih. 
Dovoljeno bi bilo ji vse, 
kar bi padlo ji na pamet, 
tudi, če njen pernat žamet
stežka ohranil bi ime
in dostojanstvo te gospe, 
ki se ji prav nič ne gre, 
da bi ostala to, kar je - 
prva dama vseh živali, 
kar je ikuja ino uma.
A če z malo manj razuma
tu in tam bi kdaj, vsaj v šali,
za en droben, kratek hip
si malce zvišala utrip, 
proč vrga tuja bi pričakovanja
in postala to, kar sanja - 
tud', če koga bi fršlok, 
bi ona spet bila - OTROK.