sreda, 31. marec 2010

v znamenju maka



v znamenju maka bo tale pomlad. 

v znamenju popkov dehtečih
prekipevala bo od smeha
in zelenega bistva v naročju neba
odšla bo tja, na rob greha,
se ozrla k soncu žarečih
oči, poljubila pod sabo dišeča tla.


akril na juto, 50x50

sploh ni enostavno. slediti. juta ima povsem svoj prav. 
ni mi v ponos, prvi poskus. a bom še. tako me privlačijo naravna, neukrotljiva vlakenca, ki ves čas hočejo nekam proč in nekam po svoje. zabavna so. kot malo dete, ki vztrajno kobaca v svojo smer, kradoma pogleduje nazaj in se navihano smeje :)


torek, 23. marec 2010

zatajevano



olje na les, 20x20cm

je čas, ko mi je postlano, 
in ne vem, kako te spone žgo.
in je čas, ko mi vedeti je dano, 
kako boli, ko se zažro
v obisti. Takrat vrti se v krogu
en sam vprašaj.
polzim med pore, se dvignem k bogu,
pa tudi on ne ve, zakaj.


nedelja, 21. marec 2010

deska



olje na les, 20x20

ne gre, da ne bi probala z olji. tudi na les. veliko lažje gre, kot z akrili. lažje teče pripoved. in lažje si domišljam, da imam privilegij ukrotiti neukrotljiv pogled.



sobota, 20. marec 2010

viola


 
 
akril na les, 20x20

 tokrat viola. pa rahlo si že grem nekam s temi vedno enakimi friski. kar ne pomeni, da je ta zadnji. to SPLOH ne pomeni, da je zadnji. pravzaprav se mi dozdeva, da bo prihajajoča pomlad še dišala po njih ... in s prav takšno mero dozdevanja slutim še večje najetrahodenje :)
prav enostavno pa ni - packanje na les. sploh, če hočeš, da se opazi njegova struktura. in na koncu več ne veš, če je prav, da se opazi, ali ne. 
a je pomlad? a ne, da je? :))

petek, 12. marec 2010

paralele


al se splača? ihtat? se ne. 

akril na platno; 40x40

včasih letijo same. paralele. malo paralelno in tudi ne. včasih se nočejo paraleliti, se pa zato s toliko večjim veseljem pravokotijo, togotijo, razkomotijo - po svoje. 
čisto po žensko. 



torek, 09. marec 2010

poker prijateljstva



akril na platno, 30x25


kako se ljubimo prijatelji


ne gledamo se zapeljivo,
le včasih igrivo
preskakujejo niti in se vozlajo.
v vozlu potem se rade imajo.
 
ne drsijo nam roke čez boke.
roke objemajo toplo, toplo.
včasih objemi žgo.
 
ne iščemo kože z jeziki.
z njimi ostajamo skupaj, ko govorimo -
ko vemo se tolažiti, bodriti,
ko nam tla uidejo spod riti,
ko jočemo kot dež in trmarimo, kot biki.
 
ne, ne ljubimo se z besedami ljubezni.
besede imamo, da včasih igramo
svoj poker prijateljstva in ne znamo
kart mešati z nelepimi nameni.
besede imam, da povem ti, da te rada imam.
in ti jih dam, da to rečeš ti meni.


ponedeljek, 08. marec 2010

zrcalo



akril na platno, diptih; 20x50

pogled v obraz, svoj obraz, je pravzaprav sile enostaven. 
 če si puliš obrvi (hmnja), senčiš veke (kako že to zgleda?) ali (bohnasvar) šteješ gube. 
 
pogled od blizu, povsem od blizu, v obraz, lasten obraz ... tisti, ki ga v ogledalu ni videti ... zna bit pa težaven. ali naporen. najlažje ga je - odmisliti. nič mižati, če bi se za vekami kanile prikazati kakšne ... eee ... neljube gube. na duši, recimo. ali starostne pege na srcu. ali kosmate kocine na vesti. 
nak. takrat je pa veliko lažje (nisem rekla, da bolje) pogledati stran. 
v ogledalo, recimo. 



nedelja, 07. marec 2010

potepanja ...







na nenapeto platno pa nisem slikala že ... ohoho let. levo, levo. platno s potiskom rožc na desni je kupljeno. čeglih ga nisem mogla pustiti pri miru in je poleg črne dobilo še rdeč in zelen preblisk.

 


 skrajni čas. za potep. resnično - skrajni čas. za fotoaparat, makovko in čudno vznemirjenje, ko korak - sam - hiti, hiti ... kje si bila? ej, nimam pojma. mislim, da na robu neba. lepo je bilo. 




nič ni pot, če ni kamenja
in ni vprašaja ob njej, 
če pelje kam 
ali če jenja
ta ali naslednji dan. 
ali pač, na robu svojem
tiho kaže
pravo smer.
s smerokazom ne sprašuje.
pričakuje.
in ne laže.
kliče, pelje ... venomer.

daj že, veter, vriskaj zame,
jadra mi objemi
in me pelji ... 
pelji, pelji, venomer.




sobota, 06. marec 2010

tople misli ...


... v očeh, 
tople misli v dlaneh, 
nerejene za nasmeh povsod, 
podarjene upanju na pot ...



tokrat prvič. stekleničke upanja. povsem preproste, v znamenju učenja, ugotavljanja, kje sem ga lomila in pričakovanja, kaj se še pokaže, da bi lahko bolje. zato razen te zgoraj (ob kateri me resno grabi dvom, ali bo sploh primerna) čisto navadne oblikce, nič raziskovanj v to smer. le barve.
lakirali pa še bomo :)


 

z upanjem na upanje. pa res ... kakšne barve je upanje? 

in kakšne - veselje? presenečenje?






presenečenje, ki sta mi ga podarili Dekca in Alenka, je bilo popolnih barv ... rahlo je zardelo, ker ni prav prepričano o upravičenosti toliko lepih besed... hvala.

in izziv. sedem neznank o meni? največja je absolutno ta, da sem na trenutke sama sebi največja neznanka:)))) no, uganka, bolje rečeno:) 

1. zelo hitro sem užaljena, čeprav sploh nočem biti. zato tudi odpuščam zelo hitro.
2. trmasta ko bik, čeprav sem oven. kar pomeni, da sem poleg trme še rahlozaletava. 
3. blazno se zabavam, ker ljudje zelo težko presodijo, kdaj mislim resno in kdaj se hecam :)
4. lažje, kot z barvami, se izpovem z besedami. 
5. če bi mi kdo pred desetimi leti rekel, da bom šest let zdržala v pisarni, bi ga mahnla. 
6. moja največja prijateljica je moja hči. 
7. prepogosto se mi dogaja, da za uresničitev želja enostavno nimam - jajčnikov :)

ker sem začela s stekleničkami upanja, naj še končam v tem duhu - nagradico podeljujem vsem, ki te dni in skozi vse leto izdelujete stekleničke; vsem, ki kakorkoli drugače pomagate bolnim, starim, drugačnim; vsem, ki veste, da topla beseda velikokrat zaleže več od zdravil.