Vavica moja...
Naj te objamem, kot v tisočerih pisemcih doslej... Vem, da mi gledaš pod roke in čakaš, kakšno porkerijo bom tokrat napisala... Ne morem. Vem, ti ne bi hotela, da jočem, ampak…
Slabo leto nazaj si me sterala na balkon, naj grem gledat, katera zvezda se najbolj smeji, ker tisto si ti, tako si vesela… Zdaj si res tam… Nedoumljivo.
Moja najdražja prijateljica... Ne hodi, prosim... Bodi tu. Vedno, na svoj način. S svojimi domislicami, s smehom, z neverjetno voljo, močjo in energijo.
Vem, da si morala med zvezdice, ker tvojih nekaj kilc ni zmoglo več. Razumem, čeprav nočem. In nočem dojeti. Sprejeti.
Mi boš pa zgoraj pripravila... Najina ustvarjanja. Afričanke, ki so naju združile... Tudi tiste, za katere sva naredili načrt, ko sva se nazadnje videli.
Hvala, ker si me naučila, da je Afrika samo rdeča. Ker si me naučila, da je treba živeti danes. Ker si mi podarila toliko smeha in sebe. Ker si tolažila ti mene, pa bi morala jaz tebe. Ker si delila z mano vse - smeh, solze, skrbi, bolečine... revije za križkanje, svojo teraso poleti in večer za večerom svoje zgodbe in načrte. In čokolado.
Tvoje slovo gotovo prinaša še kak nauk. Ko ne bom več slepa od solz, ga bom morda znala razbrati...
Bodi lepo, kjerkoli že si. Tvoje bolečine so minile, moje so tu. Ko pogledam plesalko iz tvojih nitk. Nedokončano škatlico s polžkom. Tuno. Tvoja voščila, prilepljena na pohištvo v dnevni.
Komaj sem dojela, kako zelo me imaš rada. Upam, da sem ti delček tega povrnila... tudi v tvoji borbi. S tabo sem bila, vse minute. Pa saj to veš. Verjela sem... ker si ti hotela verjeti.
»Ma kje hodiš, watrak?«… in smeh skozi solze, ko si čakala, da pridem, s torbico, ki sem ti jo naredila za srečo, pod eno roko in s telefonom v drugi roki. Za vsak slučaj, če bi zalutala po bolnišničnih hodnikih in te ne bi našla…
Tod hodim, Vlasta. Tod. Toliko delčkov poti sva začrtali skupaj, toliko stvarem dali obliko in ime. Prav je, da grem dalje, čeprav sama… kajne?
Drži se, moja Vlasta. Bodi vesela, nasmejana, bodi TI, bodi sonce tam, kjer si zdaj lahko.
Tako zelo te bom pogrešala… :( :( :(