sobota, 30. oktober 2010

nočni šiht



Ob urah, ob kakršnih bedijo samo še škratki, se včasih ne da spat. Ne vem, če zavoljo škratkov samih... ki bedijo in norijo skozi glavo, vlačijo nitke in kvačke in sejejo norosti počez in pošrek... 
Ali pač - kar tako.


Potem je treba samo še počakat sonček, poiskat ... hja, tokrat pušpan, in  prepričat "manekenke", da naj mirujejo na konicah vejic. in da je čisto vseeno, če so debele in kosmate, zima bo dolga :)




sreda, 20. oktober 2010

Ne razumem!


Res ne. 
Zakaj tisti, ki vabijo na praznovanje, poleg obveznega "Da boš sigurno prišla!",
vedno rahlo preplašeno dodajo: "Pa nikar nič ne nosi..." ... ?


Ne vem, a so kvačkane tangice res tako strašno darilo? :)))



sobota, 16. oktober 2010

Jesenčice




Neverjetno, s kakšno hitrostjo trosi čas svojo prisotnost in jo hkrati jemlje, naloži na svoj drveči voz in izgine za naslednjim ovinkom... Človek se niti ne ozre dovolj hitro, kaj šele, da bi sledil... 

Hotela sem reči - komaj sem delala zadnjo rundo jesenčic... Že je tu spet jesen in znova pašejo v ta čas. 


 
 
 

četrtek, 14. oktober 2010

Med stoletnim tramovjem...



Kdo bi si mislil, da bo podirajoči se toplar kdaj zavetje rokodelcev naše doline. Zdaj, ko je dobil novostaro podobo, potoplano ogrodje in nekaj novih vsebin - 
zdaj spet živi - življenje. 
Tale kotiček sem posvojila v njem :)


 Nekaj drobcev ...


   




Še povabilo: galerijca se nahaja v Bohačevem kozolcu v Nazarjih, na ogled je ob sobotah od 8:00 do 12:00 ure, ko lahko v pritličju najdete dobrote s kmečke tržnice, v prvem nadstropju je na ogled zbirka "Nazarje skozi čas", na podstrešju smo pa mi :) Nobenega kiča, nič plastik fantastik... Izdelki iz lesa, gline, filca, vezenje, klekljanje, vitraži... Za oči in dušo.

sobota, 09. oktober 2010

Zadnje pismo




Vavica moja...

Naj te objamem, kot v tisočerih pisemcih doslej... Vem, da mi gledaš pod roke in čakaš, kakšno porkerijo bom tokrat napisala... Ne morem. Vem, ti ne bi hotela, da jočem, ampak…

Slabo leto nazaj si me sterala na balkon, naj grem gledat, katera zvezda se najbolj smeji, ker tisto si ti, tako si vesela… Zdaj si res tam… Nedoumljivo.
Moja najdražja prijateljica... Ne hodi, prosim... Bodi tu. Vedno, na svoj način. S svojimi domislicami, s smehom, z neverjetno voljo, močjo in energijo.
Vem, da si morala med zvezdice, ker tvojih nekaj kilc ni zmoglo več. Razumem, čeprav nočem. In nočem dojeti. Sprejeti.
Mi boš pa zgoraj pripravila... Najina ustvarjanja. Afričanke, ki so naju združile... Tudi tiste, za katere sva naredili načrt, ko sva se nazadnje videli.
Hvala, ker si me naučila, da je Afrika samo rdeča. Ker si me naučila, da je treba živeti danes. Ker si mi podarila toliko smeha in sebe. Ker si tolažila ti mene, pa bi morala jaz tebe. Ker si delila z mano vse - smeh, solze, skrbi, bolečine... revije za križkanje, svojo teraso poleti in večer za večerom svoje zgodbe in načrte. In čokolado.
Tvoje slovo gotovo prinaša še kak nauk. Ko ne bom več slepa od solz, ga bom morda znala razbrati...

Bodi lepo, kjerkoli že si. Tvoje bolečine so minile, moje so tu. Ko pogledam plesalko iz tvojih nitk. Nedokončano škatlico s polžkom. Tuno. Tvoja voščila, prilepljena na pohištvo v dnevni.
Komaj sem dojela, kako zelo me imaš rada. Upam, da sem ti delček tega povrnila... tudi v tvoji borbi. S tabo sem bila, vse minute. Pa saj to veš. Verjela sem... ker si ti hotela verjeti.

»Ma kje hodiš, watrak?«… in smeh skozi solze, ko si čakala, da pridem, s torbico, ki sem ti jo naredila za srečo, pod eno roko in s telefonom v drugi roki. Za vsak slučaj, če bi zalutala po bolnišničnih hodnikih in te ne bi našla…
Tod hodim, Vlasta. Tod. Toliko delčkov poti sva začrtali skupaj, toliko stvarem dali obliko in ime. Prav je, da grem dalje, čeprav sama… kajne?

Drži se, moja Vlasta. Bodi vesela, nasmejana, bodi TI,  bodi sonce tam, kjer si zdaj lahko. 

Tako zelo te bom pogrešala… :( :( :(


petek, 01. oktober 2010

brucka



Ni važno, ali bodo vrata, skozi katera boš vstopila, bela ali zelena. Lahko, da bodo imela kljuko, ki bo zoprna za odpiranje. Naj te ne moti. Važno je, da jih boš odpirala in zapirala sproščena. 

Ni važno, če bo pogled skozi okno kdaj naveličan megle. Morda bo šipa ob spodnjem robu umazana, morda bodo na njej ostanki starega silikona. Naj te ne moti. Važno je, da boš videla tisto, kar želiš videti. 

Ni važno, če v predavalnico v najvišjem nadstropju ne boš mogla z dvigalom. Morda ga sploh ne bo. In tudi, če bo - pusti z njim tiste, ki morda težko hodijo. Ti zmoreš po stopnicah. Naj ti jih ne bo težko tisočkrat in tisočkrat prehoditi - znova in znova. Važno je, da prispeš, četudi kakšno minuto kasneje.

Ni važno, če boš morala vsak dan pešačiti na drugi konec mesta. Naj te ne moti hrup, naj te ne motijo semaforji in sneg po pločnikih, mokri čevlji, v bližajočem se večeru kruleč želodček. Usmeri korak k cilju. Vedno. Znova in znova. Važno je, da mu boš sledila srečna.