mo art

Še kar nitke ...

2012-02-08T16:54:00.000+01:00

Tokrat hladne barve, pa tudi šal ni ravno topel :)

Same luknje...

2012-02-06T16:41:00.001+01:00

... niso za v tale mraz. Vsaj zaležejo ne.

Igračkanje pa vseeno paše. Mmm ... :)

Kocasto

2012-01-26T07:56:00.001+01:00

Volnica mi je bila zelooo simpatična, potem pa kar nisem vedela, kaj bi z njo.

Šal bo sigurno prav prišel :)

40? U jebenti ...

2012-01-23T17:51:00.000+01:00

Draga sis,

popolnoma razumem tvojo paniko pred Velikim dnem. Ne, ne zaradi okroglo kotalečih se let... Pač pa zaradi domislekov, ki so lastni tvoji žlahti :)

Naj te misli, ki so ujete v knjižico, čim večkrat spravijo v dobro voljo. Namenjene so tebi, tolažijo pa tudi mene :))

Sestrsko zavezništvo je nekaj najsvetejšega in najsvetlejšega.

* * * * *

Mateja, nisem pozabila... Hvala, hvala, hvala za nagradico.

Naj bodo v odgovor tele misli (iz zgornje zbirkice tumarij):

Male stvari

2011-12-27T20:43:00.000+01:00

Ni nujno, da so velike.

Lahko so drobne, kot pike.

Da le naredijo na slike, ki jih prinese življenje,

prave podobe, odtenke in želje;

da v pravem se mlinu moka namelje,

a le do roba, kjer kali hrepenenje.

Ni nujno, da so velike. Stvari.

Lahko so skrite, kot plahe poti.

Kot lahen korak, ki po svoje hiti.

Male stvari - za velike Ljudi.

Joj, joj!

2011-12-17T19:16:00.003+01:00

Ampak res.

Debel mesec od prejšnje objave, pa nič. Čestitke so šle od doma, ne da bi jih fotoaparat sploh ujel, prav tako nakit in zajeten kupček ostalega.

Joj joj.

Komentirati še vedno ne morem, vas pa lahko berem in to počnem z velikim užitkom... Predvsem v tem času, ko povsod diši po praznikih, po ljubezni, po toplini... Vesela sem novih poti, drobcenih ročic, velikih in malih odločitev, vesela novih barv, oblik in včasih ne prav zares žalostna, ker se mi ne sanja, kako nekatere mojstrovine nastanejo...

Uživajte v decembru :)

Poštar je zamujal...

2011-11-12T21:13:00.001+01:00

... potem pa zadel žebljico na glavico in dostavil paketek ravno na taprav dan :)

Zdaj, ko je slika tam, kamor sodi, je lahko tudi tule...

akril na platno, 60x80

Sto pik

2011-11-12T13:07:00.001+01:00

Včasih člov'k ni prav siguren,

kaj kdo pije in kaj plača.

Takratjo pač ureže mimo,

čeglih se mu želodec obrača.

Prej namenjeno že pismo

z dolgim, lepim pojasnilom,

se jenekam zataknilo –

kaj s tolikim bi črnilom?

Sama si jih kdaj nataknem,

štumfke, da imam sto pik

in da glihse ne spotaknem,

če me že lovi kak štrik.

Nekaterim bi se baš podalo,

če bi tud' imeli takšne,

dabi pik dovolj kazalo,

kadar v minus jih odplakne.

Unim, tretjim... bohpomagaj,

niti tak štumf ne zaleže,

ki se - velik, drobno pikast -

vrh temena lahk zaveže.

Toliko. Namesto replik in komentarjev, ki jih še vedno ne morem pisati.

Za vse, ki razumete.

Za vse dlakoCepce pa - evo, nova malica: nimam depiliranih nog. Zimski profil, *ebatga :)

P.s. Flajštre pošljem po pošti. Jih mam vseh sort. Razen za ego flajštrat. Za tist se pa nopotnica dobi :)))

A se splača jezit???

2011-11-10T11:14:00.000+01:00

Se splača? Izgubljat živce, ker se je nekdo temeljito sprehodil skozi spletne objave, skopiral par stvari in jih obesil na steno? Ne splača. Tako možgani.

Se splača jezit, ko vidiš, kako nekdo brez vprašanja sname tvojo idejo in izdelke mirno ponuja po FB? Ne splača. Tako možgani.

Potem greš mimo izložbe, v kateri - glej čudo - zagledaš stvari, identične tistim, v katere je šlo ure in dneve skic, debat, primerjanj, kombinacij... Kar nekaj dela in precej denarja?

Pa... Porkodijo!

O tem je preteklo vsaj toliko besed, kot vode. Vsi in vse vemo, da se tako tudi učimo; da včasih brskamo in kaj poskusimo; da si kdaj kaj zaželimo imet, pa ne bi kupile, ker znamo narest... Večina nas tudi ve za osnovni bonton - če že, potem vprašam. Še nobena ni rekla, da ne smem.

Če že, potem vprašaj. Še nobeni nisem rekla, da ne sme.

In zdaj sem malo žleht :)))

Z žičko in z modro

2011-11-07T21:23:00.000+01:00

Igračkanje. Kar tako.

Zapestnica kartako.

Kartako prstan.

In uhanikartako.

Lepo se je "pogovarjati" z vami tudi takole... Čeprav ne komentiram vaših blogov (ne, tudi z Mozillo ne gre, pa pokromirala sem se tudi - nič ne pomaga). Kar še ne pomeni, da ste varne pred ohanjem in ahanjem. Niti slučajno.

Zabavajte se... Življenje imamo tudi za to. In zato.

N, N, N

2011-11-05T17:44:00.000+01:00

November?

Ne maram

Norenja.

Pa je očitno vseeno tu, ne samo pred vrati. Kam greš za nou let? Kam le ... Nkamr.

Tudi, če bi kam šla - se je res treba prav obsedeno pripravljati dva, tri mesece prej?

Ne bom razpredala dalje. Sitna sem :)))

Mi je pa uspelo prebrati vaše bloge, čeprav komentirati še vedno ne morem ... Navduševala sem se nad novimi stvarmi; nad nekaterimi, ki so res popolnoma nove, nad pogumom lotiti se česa čisto na frišno, nad rutinsko uigranostjo drugih in sproščeno igrivostjo tretjih...

No pa ... pojdimo v november, no :)

Ocean

2011-11-01T14:49:00.000+01:00

Daleč nad mislijo žubori želja.

Polno veselja jo veter zaziba,

v plah nihljaj

si jo prilasti,

da z njo lahko diha, diha.

Vsa tiha se skrije in znova zapoje,

previdno zlaga si note po svoje,

kot polje dišeče je

sredi poletja,

pogumno nabere

za v jesen si cvetja.

Fimo in les

2011-10-31T17:50:00.000+01:00

Če bi delili oskarje za najbolj nerodno fotografijo ... Bi že pisala zahvalni govor ... :)

Preskoki

2011-10-28T19:16:00.000+02:00

Cel mesec? Jao. Jao!

Nisem objavljala, ker nisem utegnila, nisem brala, ker nisem utegnila in mogla, ne komentiram, ker še vedno ne morem... Ampak! Tehnika lahko štrajka, ne more pa me vreč iz tira... Nak :)

No... Tole platence verjetno priča o nasprotnem :)))

Dialogi

2011-10-02T13:41:00.000+02:00

akril na platno

- Do kje ... pa sonce gre?

- Do kjer ga nesejo noge, do koder seže žarek, do vertikale horizonta ...

- Kaj je s tabo? Vertikala horizonta?

- Kaj ni logično?

- Ja, logično je. Mu slediš?

- Ne še. Zdaj zdaj mu bom. Samo žarek ... Žarek še ujamem ...

- Pusti vendar, da te ujame sam. Sicer boš tekla za njim tja, on pa te bo čakal tu. Razumeš?

- Razumem. Ostanem torej ...

Predajanja

2011-09-15T20:42:00.000+02:00

30x60

Nekam gor.

Nekam noter.

Predana, z zvozlanim bistvom, nikoli najdenim.

Nikoli do konca razumljenim.

Nikoli do konca ljubljenim.

Zato. Zvozlano predana, negotova, preplašena.

Predana Iskanjem.

Šepetajoča Soncu: ljubi me! Vsaj ti.

V soju

2011-09-07T17:40:00.000+02:00

akril na platno, 40x50

V soju luči ji ni bilo mar,

v soju bleščave ji ni bilo mar.

Plesala je nebu sebe in ples.

Plesala je nebu.

Blodnjavi nebes.

Ne se mulat!

2011-08-25T19:54:00.000+02:00

Prej bi mislila, a ne :)))

akril na platno, 40x80

Nevesta

2011-08-22T19:53:00.000+02:00

Variacija na zvezdni dež ...

akril na platno, 40x80

Ni za govort!

2011-08-15T17:16:00.000+02:00

Kaj dela lenoba ... Jao! Tale nakit je bil narejen že ... Pred časom pač. Na fotografiranje je čakal lep čas in potem še enkrat toliko na objavo.

K na grata ...

2011-08-12T10:43:00.000+02:00

Pač popackaš še malo bolj, kot je bilo prej, pa je. Packarije so zakon :)

packarija na platno, 20x20

Neč na delam!

2011-07-31T21:39:00.000+02:00

Res ne. Za dva tedna sem odklopila vse. Tudi izklopila. Skoraj. Pletla misli, štrikala ideje, sproščala domišljijo ob buljenju v oblake nad sabo. Pa guncala afne. Te v izobilju.

Prebrala osem knjig. Nabrala nekaj trave za čaje. Dvakrat skuhala kosilo. Enkrat kuhala mulo.

In enkrat skoraj zalila rože.

Še govorila nisem skoraj nič.

Bilanca dopusta je torej zelo uspešna :)

Naj zdaj ta energija zdrži... Ma, tja do novembra vsaj :)

Pasonk

2011-07-15T12:50:00.000+02:00

Pašnik, če iz knjižne zadreščine prevedem v slovenščino :)

Pašnik je zakon. Sicer je ograjen, a najbolj trmastim in tudi prefriganim kravam in teličkom je vedno ratalo pobegnit. Pasli so se po njivi, najraje med peso, še raje med sosedovo.

In na pašniku - ni da ni. Prostora, časa, domislic, običajno neumnih do kraja, redko uporabnih, predvsem pa takšnih, ki jih navdahne tisto, kar se tam najde.

Če se mi je v začetku dopusta spet malo zdrotalo, so asociacije na "pasonk" najbrž več, kot razumljive :)

Obeski, prstani, zapestnice - ne nujno v tem vrstnem redu :)

Zlate roke...

2011-07-03T20:45:00.000+02:00

... "mojih" punc in fantov so po letu dni znova dobile priložnost, da se predstavijo širšemu občinstvu.

Ročnodelska sekcija društva upokojencev nas je znova povabila, da se pridružimo razstavljalcem, ki so ob občinskem prazniku predstavili delo zadnjega leta.

Pa smo se, in to z veseljem :)

Ustvarili smo "kuhinjo" - posode in posodice, slike in slikice, prte in prtičke in še marsikaj. Pripravljali smo se kar nekaj mesecev, zadnje tri pa smo delali res intenzivno.
Zlate roke imajo za sabo po sedem, osem in tudi devet desetletij,
a to jih je naredilo kvečjemu še bolj vztrajne, še natančnejše,
še marljivejše ...

* * *

Lepo je v družbi ljudi, ki nosijo s seboj toliko zgodb, naukov,

znanja, izkušenj ...

In vse to in še kaj delijo z neverjetnim mirom, predanostjo in zadovoljstvom.

Zatežen nakit :)

2011-06-26T19:11:00.000+02:00

Nanapisana pravila ... Da sodi tako "zatežen" nakit v jesen, da temne barve in kovinski videz ne spadajo med divje barve in občutke poletja ...

Kdo si je to izmislil? :)))

Zdrotana :)

2011-06-22T21:02:00.000+02:00

Zdrotalo se mi je. Čist. Do amena. Al je lušno! :)

Da se ne bi povaljevalo...

2011-06-20T22:27:00.000+02:00

Toliko tega. V škatlah. Nebroj jih je, škatel.

V škatlicah. Nepregledna množica... Še dobro, da niti ne vem, kje povsod so :)

Kupi perlic.

Po dve, tri, pet enakih... In osamljene izgubljenke po ena.

Ampak, šment! Ko pridem med vabečepolice, slednje delajo svoje... Vabečeponujajo. Nujno, ampak res nuuujnoooo moram s sabo odvlečt še par škatlic. Adijo pamet, res! :)

Premetavanje

2011-06-19T20:18:00.000+02:00

Premetavanje barv. Fima in parda. Gre skup, ne gre skup, eno packato, drugo ko sipki štrukeljci za v ajmahc zakuhat ... Eh! Klinc gleda, kaj bi se človk za tako sekiral!

Je, kar je.

Kar ene nitke...

2011-06-14T18:26:00.000+02:00

Polno njih, inspiracija še in še, le da se pretaplja samo v skice... Kakšnih resnejših efektov ni :) Zgolj nekaj drobnarij za "kar tak" :)

Duhovi v omari...

2011-06-12T20:29:00.001+02:00

Kam s toliko perlami, perlicami, ostanki, ostanki ostankov... ?

Vsaka drugačne barve, oblike, sijaja... No, pa jih je nekaj dobilo nov namen. Zgolj nekaj. Velika večina se še vedno valja, povaljuje, pohajkuje, spogleduje... V škatlah. V kar nekaj škatlah.

O.k.. O žici pojma nimam! V omari se je morala znajti že pred časom, čisto po pomoti, najverjetneje med enim izmed topamoramimeti napadov :)

"K bi se ciganski voz ubarnu!", bi rekli pri nas :)

Zvezdni dež

2011-05-29T18:29:00.000+02:00

akril na platno; 40x80

- Deževalo je.

- Deževalo? Si prepričana?

- Prepričana. Zvezde so deževale.

- Kako veš?

- Pustile so sledi ... Bile so kot mehak, topel dež ...

Ne morem nehat ...

2011-05-18T17:43:00.000+02:00

Še kar so si podobne. Ne morem pomagat :)

Ti, ti, sova...

2011-05-15T22:01:00.000+02:00

Fovš sem ti... Ker vsak dan gledaš tole...

Pisano

2011-05-11T18:58:00.000+02:00

Za kakšno razmetano pisanoveselo dušco ... Za kakšen pisanovesel dan :)

Zeleno...

2011-05-02T15:08:00.000+02:00

... ki te ljubim Zeleno ...

Zapleši z mano ...

2011-04-28T08:44:00.000+02:00

akril na platno, 80x40

"Si plesala?"

"Nisem."

"Zakaj ne?"

"Nihče me ni povabil ... "

"Pa bi plesala sama."

"Sama?"

"Ni treba, da sama. Zapleši s kristali z neba,

s skrivnostnimi sencami noči ...

Zakaj se ne bi prepustila glasbi?

Zakaj bi pustila roso v travi nedotaknjeno,

če jo lahko začutiš pod bosimi nogami?"

Boem

2011-04-26T16:14:00.000+02:00

akril na platno, 30x30

Besede ostale so neme.

Skrile so se in preko glave potegnile

pisane preproge,

da v molk ulovile

zvite v kroglo roke in noge.

Nagnale boeme

pod most so prespat,

ostale so same in - neme.

Pa škrat

nagajiv, ves nasmejan in igriv

jih pogumno poiskal je v temi.

Poljubile so ga, sedle v maj

in pile kavo z boemi.

Luftanje

2011-04-20T16:41:00.000+02:00

Tako luštno toplo je postalo, pa vseeno - šali. Za kar tako. Vozli, sami vozli, in nekaj potrpljenja. Slednjega sicer moj karakter ne premore ravno v izobilju, in ko ga pokurim (precej hitro, precej hitro :) ), priskoči na pomoč trma. Ta pa je brezmejna.

Pa naj bo tako. Luftig.

Med barve!

2011-04-17T20:32:00.000+02:00

Pa ne, da jih je dovolj, barv - nasprotno.

Niso odmerjene, niso namerjene ...

Kar bežale so, z oblikami vred.

Z mano vred, z odvrženimi obveznostmi ...

Čas, lepo te prosim, spravi se v red in se mi nameni.

Potrebujem te, nujno.

Pa ne za tirnice, kamor hočejo drugi - zase te potrebujem.

Bo šlo? Vsaj majčkeno?

Rožce

2011-04-07T08:32:00.000+02:00

Pa naj bo še malo rožic...

Pikica

2011-04-05T16:06:00.000+02:00

... pikice poguma ...

... pikice ljubezni ...

postanejo nekoč

velike Pike

konec povežejo z Začetkom

in včasih nehote na slike

Življenja kapljajo

brez reda in oblike

pravilom v brk

se smehljajo

in rade... rade se imajo.

Toscana

2011-04-03T09:55:00.000+02:00

Še in še.

Bi.

Barve.

Divje in neukrotljive.

Ena z ritko :)

2011-03-30T16:01:00.000+02:00

Potepinka ritko na ogled postavi ...

Drobovje

2011-03-28T21:24:00.000+02:00

akril na platno

Niiiiič drugače! Z energijo, čopičem, še raje pa kar z rokami. Čemu je podobno? Meni :)

Pejmo!

2011-03-25T12:32:00.000+01:00

Pejmo se potepat ... Tak krasen dan je!

Vsaka po svoje...

2011-03-23T17:08:00.000+01:00

... sva razmišljali, pa se vseeno nisva mogli nagledat istih motivov. Afričanke, najina velika skupna ljubezen.

Daj, ti boš križkala, jaz bom slikala, obe isto, prav?

Prav.

Ne. Ni bilo prav, da je najin načrt ostal nekje na poti med hotenji in težo, pod katero solze z glasnim odmevom padajo na tla.

Ni bilo prav, da sem dodala nekaj manjkajočih štihcev na prvi motiv...

... in da je sredi drugega Vlastina iglica obstala ... :(

Dokončala sem, resda s tisočerimi napakami ...

... In dodala svoj pogled na obe.

Ko bo moč in pravi trenutek, bo podobo dobila še tretja.

... in še oranžne ...

2011-03-21T20:57:00.000+01:00

Nebo se še vedno oranžno iskri.

Oranžno pristanišče

išče

nasmeh.

Usločen obok je napelo raz dan -

da poljubilo njo bi

na tleh.

V znamenju oranžne ...

2011-03-20T14:16:00.000+01:00

... je tale pomlad.

Ker oranžno cveti. Drhti. Gori.

In se oranžno poljublja

z nebom nad sabo.

Vijol'ce še kar cvetijo...

2011-03-15T14:22:00.000+01:00

... in vabijo tiste prave.

Drugačna

2011-03-11T09:29:00.000+01:00

Ko mi je Vlasta pokazala "Damo", še eno svojih mojstrovin, je to storila s takšnim navdušenjem, da sem isti hip vedela, da mora dobiti posebno mesto. Drugačno obliko.

Omarica je te dni našla pot tja, kamor spada. V Dekane. Domov.

Spet nič resnega

2011-03-09T12:42:00.000+01:00

Sploh ne znam bit več resna ...

Pa - saj je že skoraj pomlad, kajne? :)

Na tisti strani...

2011-03-06T21:33:00.000+01:00

... Kjer kamen zeleno cveti,

izbrala bom dan,

na tisti strani, kjer se iskri

neviden mit prostran ...

Malo heca...

2011-03-05T12:47:00.000+01:00

Topla oblekica za hladne dni :)))

Pardon, pardo!

2011-02-25T21:17:00.000+01:00

Ne greš mi od rok. Morda zato, ker sem bolj vajena fima. A ker bi lahko odprla že svojo podružnico pekarne "Pri zarečenem kruhu", bom o vsemkarsetegatiče, raje previdno tiho.

Žarki

2011-02-22T17:35:00.000+01:00

Stekleničke upanja.

Po nekaj poskusih, ki so se končali z jezeri solz, sem bila prepričana, da ne bom zmogla. Spomin na mojo Vavo je tako zelo trgajoč, da briše meje med tistim, kar mislim, da zmorem, in tistim, ob čemer misel trešči ob čeri vsega, s čimer se ne morem sprijazniti.

Tu razum nima svojega mesta.

Vseeno so vprašaji našli nekaj drobtinic.

Šopek Rdečih.

In mešanica... lepih misli. Upov. Vere.

Vse, kar imamo, lahko delimo.
Lahko zgolj besede, male in plašne.

Mora dišat!

2011-02-21T22:36:00.000+01:00

Po lesu.

Po Afriki.

Po vzorčkih, ritmih, vozlanjih in prepletanjih ...

Čeglih so prvi poskusi malo šlampasti. In jih malo postran nese.

Za ušeske

2011-02-20T16:09:00.000+01:00

Da jih ne bo zeblo, ušesk. In ročic.

Dobro jutro

2011-02-17T08:04:00.000+01:00

Naj tale "dobro jutro" zveni in je videti kot zadnji pozdrav zimi! Zadnji. Si slišala, botra zima?

Saj za oči je paša, nič ne rečem. Čeveljci pa so naveličani hoditi po mrazu, ledu in zdaj še po snegu in žlavsi peš v službo :)

Sneži...

2011-02-16T20:03:00.000+01:00

Pa kako. Pa še kar.

Ja, saj vem.

Dost je - zime, snega, grelčkov in kapic.

Obljubim pa nič :)

Valentina

2011-02-14T08:35:00.001+01:00

šla bova.
čisto preprosto je.
preko.

šepetali bodo
in kazali v senco
zarisan čuden portret.
ponujali bodo sol iz dlani.
ne bodo vedeli,
da je bogu všeč.

da greva.
preko.

narisal boš črto
s prstom
preko mojega bistva.

napisal pesem
v
pristan.

sledila bom glasu
in
povedala ti bom,
kar veš.
že dolgo.

in bogu bo všeč.

Za kar tako

2011-02-09T21:04:00.000+01:00

Dva kompletka.

Za kar tako.

Za vsak dan.

Ihtava marela

2011-02-08T15:39:00.000+01:00

Tri tedne lahko vlačiš marelo v torbici, pa ne bo dežja.

Tisti dan, ko jo zjutraj že iz ihte pustiš doma - se ulije k pr norcih.

Zato - raje kapice in grelčki v torbi, kot mraz na ulici :)

Igračkanje kvačkanje

2011-02-06T21:21:00.000+01:00

Nekaj zapestnic, nekaj uhančkov. 

Kar tako. Za veselje :)

Tolmun

2011-02-05T13:11:00.000+01:00

akril na platno, 40 x 40

Jutro

2011-02-02T18:15:00.000+01:00

Jutro.

Posvečeno v Jutro. 

Treba se je gret ...

2011-01-28T20:19:00.000+01:00

Tudi, če za "gretje" izmenično izdatno skrbita počepnjen net in hin računalnik.

Zima je še ... Takšna, ki mi je najbolj všeč - brez snega, sonček se obeta ... Čudovito :)

Kljub temu se človek težko pretvarja, da je zunaj 23 stopinj plusa ... Če je v roke še vedno hladno.

Štefkove zadrege

2011-01-19T23:43:00.000+01:00

ŠKRATEK S PRAVLJICO

Škrat Štefek je posedal na rogovilasti veji in pustil nožice, da so bingljale navzdol, tu in tam podrsale po mehkem mahu in ujele kapljice večerne rose na rdeče čeveljce. Ni bil dobre volje. Že cele tri dni ni bil dobre volje.

»I, kaj pa se tako kislo držiš?« ga je pobarala sovica Ninica, ki se je v večernem mraku odpravljala na spreholet ob bližnjem potoku. Ninica je bila pravzaprav še sovji otrok, a je bila, kot vse sove, zelo pametna.

»Kaj se ne bom kislo držal,« je zamrmral Štefek, »ko pa babica vsak večer pripoveduje pravljico, jaz pa …« Posmrknil je in se skremžil.

»No, no, no, da ne bo solz,« je pohitela sovica. »To je nekaj najlepšega, poslušati pravljice, mar ne?« Štefek je znova podrsal z rdečim čeveljcem po mahu in kapljicam rose se je pridružila še ena, ki je padla z njegovih ličk. »Ne verjamem v pravljice, veš …«

Ninica je nejeverno stresla s perjem. »Kako? Ne verjameš v pravljice?« Malo je pomislila in se spustila na rogovilasto vejo čisto blizu škrata.

»Kaj pa, kadar ti je pravljica všeč? Si nikoli ne zaželiš, da bi bil del nje?«

»Seveda si, pa kako! Pa ne morem biti, ker ne morem verjeti,« je zahlipal.

Sovica se je nemirno prestopala po rogovilasti veji levo in desno in nikakor se ni mogla domisliti prave rešitve. Štefek je žalostno gledal v tla in niti z nožicami ni več bingljal. Kakšna krivica! Zakaj prav on ne more verjeti v pravljice?

»Čakaj!« je poskočila Ninica. »Že vem. Takoj zdaj poletim k babici. Ona je najmodrejša sova v celem sovjem sorodstvu, če ne kar v vesolju, gotovo ima rešitev.« In že je ni bilo. Tako hitro je odfrfotala, da ni utegnila škrata niti pogledati.

»Ah, kaj bi … Grem k potoku, morda se sosedovi škratje igrajo tam kje,« je zavzdihnil in se napotil v noč.

* * *

»Huuuuu, hu-hu!« je klicala Ninica, ki je vsa zadihana prifrfotala nazaj, dvakrat zaokrožila nad rogovilasto vejo in se radovedno ozirala, kam jo je mahnil mali nagajivček. Škratka je imela rada, vedno je prepeval vesele pesmice in rad se je igral z njo, najraje od vsega pa je imela večere, ko sta v zavetju velikega trhlega štora skupaj pekla palačinke.

»Huuuu, Štefeeek! Oglasi se vendar!« je klicala. Zanj je imela dobre novice. Sovja babica, ki je ravno povedala pravljico o malih gozdnih bitjih, ki so šla vsak večer sedet na Lunin krajec in prepevat pravljične pesmice, Luna pa jih je za to nagradila s ščepom pravljičnega prahu, je malo pomislila in dejala Ninici: »Vse, prav vse je mogoče. Morda Štefek noče verjeti v pravljice? Če si bo res želel, bo lahko verjel, lahko bo postal, kdorkoli bo hotel, lahko bo šel, kamor bo hotel.« Sovici se je zdelo, da zelo dobro ve, kaj hoče stara modrijanka povedati.

Pod kupom listja je zašumelo. »Kaj se pa dereš?« je nič kaj prijazno zahrkalo.

»Joj, botra Ježumila, pomagajte mi vendar. Štefka iščem, malo prej je bil tu, zdaj ga pa ni.«

»Ah, ta neugnani mulc, kdo ve, kje pohajkuje. Morda se ti je celo skril in za tvojim hrbtom brije norce,« je sitno stresla ježevka.

»Ne, to pa ne, Štefek ni tak,« se je skremžila sovica in odprhutala dalje.

Ob potoku je končno zagledala škratke, ki so tekmovali, kdo bo vrgel lepšo žabico. Voda je v mesečini čarobno valovila, ko so mali nagajivčki metali kamenčke in veselo poskakovali.

»Huuuu, hu-hu, Štefek!« Sovica je bila malce utrujena o tolikega iskanja, ko je sedla na bližnjo vejo.

Škratje so se ozrli k njej in povprašali, kaj hoče. »O tem ne morem govoriti z vsemi, samo s Štefkom,« je malce pomembno privzdignila kljunček.

»Prav, tako ali tako moramo pohiteti, da ne zamudimo v šolo,« so dejali, pobrali svoje škratje kapice in stekli v noč. Škratje imajo namreč pouk ponoči, kakopak – takrat bedijo J»Vprašala sem babico, veš,« je počasi povedala Ninica.

»No?« je bil nestrpen Štefek.

»Kaj – no?« Sovica je znala biti prava mala nagajivka. Pa tudi dobro se ji je zdelo in je nalašč zavlekla trenutek, da bi babičin nasvet pridobil na veljavi.

»Kaj je rekla?«

»Rekla je, da v pravljice ni treba verjeti, če nočeš.«

»Pa saj hočem verjeti!« je skoraj zajokal.

»Ne vem, če drži. Dobro premisli. Babica je dejala, da če si res želiš verjeti, potem lahko verjameš. In ko verjameš, lahko postaneš nekdo iz pravljice. Lahko potuješ daleč v druge dežele, lahko greš na primer na Luno …«

»Na Luno tudi?«

»Če je babica rekla, da lahko storiš točno tisto, kar si želiš, lahko zagotovo potuješ tudi na Luno. Babica se nikoli ne zmoti,« je pomembno dodala.

»Če je tako … No, če je tako, potem se bom ta hip odpravil na Luno,« je dejal Štefek, si popravil kapico in že hotel oditi, pa mu je korak zastal. »Ampak, Ninica, se nisva domenila, da bova nocoj pekla palačinke?«

»Sva, a zdaj je pomembneje, da ugotoviš, če lahko verjameš v pravljice,« je odvrnila sovica.

»To pa ne!« je vzkliknil škratek. »Veliko pomembneje je, da držim obljubo, ki sem ti jo dal. Nocoj bova pekla palačinke, jutri pa grem na Luno. Lahko bi šla z mano, gotovo je zanimivo gori na nebu.«

»Res mora biti. Si predstavljaš, da sedeš na Lunin krajec, se zaziblješ in gledaš, kaj se ponoči dogaja tu doli, v Rogovilastem gozdu?«

»Juhuhu, vse bom videl, prav vse! Sosedovim škratkom bom skrivaj metal kamenčke v potok, hihi, kako bodo ugibali, kaj neki moti njihove žabice,« je veselo poskakoval Štefek.

Ninica je zafrfotala. »Sitni Ježumili bom lunin žarek poslala naravnost v njeno skrivališče, gotovo bo mislila, da je že jutro in bo spala do pravega jutra.«

»Ampak zdaj morava speči palačinke, sicer bom zamudil v šolo,« se je veselil mali škratek, poskakujoč na poti do trhlega štora. »Pridi vendar, veš, da potrebujeva veliko palačink, da jih bo dovolj za vse prijatelje.« Potem je obstal in se za hip zamislil. »Veš kaj, Ninica, zdi se mi, da zdaj lahko verjamem v pravljice.«

Sovica je pozabila frfotati in je skoraj padla na debelo korenino ob velikem trhlem štoru. »Kaaaaaj? Tega pa res ne razumem …« V temi so bile svetle sovje oči še večje in še svetlejše, kot po navadi.

Škrat je nagajivo pomežiknil. »I, je pa ja jasno – če sva se odločila, da greva na Lunco, potem je to že pravljica, kajne?«

čudna jajca ...

2011-01-17T19:24:00.000+01:00

... so v tem gnezdecu :) Ptički se sicer še ne ženijo, vseeno pa ostaja tiho upanje, da se bo po kakšnem čudežu narave izvalilo kaj več nakita ... kot se ga. Lenoba je čudna reč. In več vrst je je. In podvrst. Ima lastnosti, ki so pod črto precej bolj zoprne od seštevka vseh tistih, ki jih baje premore moje zodiakalno znamenje :)))

Vseeno je fajn, če zadiši po pomladi ... Vsaj majčkeno.

Nič resnega

2011-01-09T19:10:00.000+01:00

Ja ne. Nič resnega se mi ne da. Če je kaj od tega sploh lahko resno. 

Nekaj kocastega okrog vratu, nekaj okrog zapestja. 

Neresno. Do kraja :) 

Tele tri spodaj pašejo pa še k prejšnji objavi. 

Pa če bi ...

2011-01-03T22:11:00.000+01:00

... nametala nekaj teh rožic...

Že, a če jih kar tako povežem... bežale bodo. Se spakovale, preskakovale, vozlale. Nič hudega sicer. A kdo bo to prenašal?

Naj bo udobno. Mehko. Najprej osnovo, torej.

In droben prstanček, nekaj mora biti "poleg".

Še eno? Še eno.

toplo in mehko

2010-12-29T20:04:00.000+01:00

Nekaj darilc, toplih in mehkih, je nastajalo te dni. Poleg... ah, nič ne bom o "poleg". Je pač nori december, svoje norosti pa tako in drugače manifestiramo vsi - vsaj majčkeno, kajne? :)

Ko sem ravno omenjala norosti... Če človeka spreleti pomislek, da ni dovolj nor, mora samo vzeti fotoaparat in poskusit pri luči fotografirat vijolično barvo. Znoriš! Pa kaj znoriš, pop***š!

Voščilce

2010-12-23T20:50:00.000+01:00

Toliko besed se kopiči, toliko misli valovi v tem času...

Zato samo tole: 

če želite desetke od profesorjev, priklopite glavo. 

Če jih želite od življenja, jo izklopite in priklopite srce. 

Tam je sreča. Prisluhnite in poletite. 

Danes. Takoj. Zdaj. 

Srečno. 

kuštrav čudež

2010-12-18T20:40:00.000+01:00

Če se potepa fotoaparat... je to, roko na srce, samo dober izgovor za pavzo. Minila je otvoritev še ene razstave, miklavžev sejem, kuuuuuup novih kapic, torbic, nakita... čisto vse pa res ni treba, da se tule sonči :))

Fotoaparat je imel pomembnejše poslanstvo... spremljal je majčkene podplatke, kako brcajo, majcene ročice, kako se pretegujejo, čisto majcena usteca, kako se šobijo... miceno detece, ki je hotelo precej prekmalu na svet, a zdaj je korajžna mala deklica že nared, da kakšno ušpiči, saj je stara že ceeeel mesec :)

Naj ti bo ta svet lep, prijazen, sončen, ti mali kuštrav čudež.

Tvoja od vsega lepega čist preč teta.

zrcalo

2010-11-20T22:48:00.001+01:00

Ni hotela sklanjati k mislim se svojim 

niz korenine - bile so še včeraj v krošnji,

zamaknjeno posvečeni zvonovom

srca.

Zaupala planju je v prsih.

Molila je tiho, preklinjala vsa

tista nema pričakovanja.

Rotila boga.

Imela je sanje, življenje je dala

na razprostrte dlani.

Ostalo je sonce. Sijalo je njej

na bele sledi.

za male bučke

2010-11-16T09:23:00.000+01:00

Da jih ne bo zeblo :)

potepinka

2010-11-10T13:47:00.000+01:00

Po poteh, po tisočerih poteh,

prepletenih na najbolj nenavadne načine...

Sledijo si, se iščejo, bežijo iz križišč

in nočejo biti in hočejo biti - nikogaršnje...

Kot tiste vase, v ljudi in mimo njih,

v srca in skozi hotenja...

Nekam, kjer bodo našle odgovore

na najbolj nesmiselne vprašaje,

zavozlale jih bodo in vodile. Vodile.

nočni šiht

2010-10-30T22:47:00.000+02:00

Ob urah, ob kakršnih bedijo samo še škratki, se včasih ne da spat. Ne vem, če zavoljo škratkov samih... ki bedijo in norijo skozi glavo, vlačijo nitke in kvačke in sejejo norosti počez in pošrek...

Ali pač - kar tako.

Potem je treba samo še počakat sonček, poiskat ... hja, tokrat pušpan, in prepričat "manekenke", da naj mirujejo na konicah vejic. in da je čisto vseeno, če so debele in kosmate, zima bo dolga :)

Ne razumem!

2010-10-20T19:50:00.005+02:00

Res ne.

Zakaj tisti, ki vabijo na praznovanje, poleg obveznega "Da boš sigurno prišla!",

vedno rahlo preplašeno dodajo: "Pa nikar nič ne nosi..." ... ?

Ne vem, a so kvačkane tangice res tako strašno darilo? :)))

Jesenčice

2010-10-16T20:55:00.001+02:00

Neverjetno, s kakšno hitrostjo trosi čas svojo prisotnost in jo hkrati jemlje, naloži na svoj drveči voz in izgine za naslednjim ovinkom... Človek se niti ne ozre dovolj hitro, kaj šele, da bi sledil...

Hotela sem reči - komaj sem delala zadnjo rundo jesenčic... Že je tu spet jesen in znova pašejo v ta čas.

Med stoletnim tramovjem...

2010-10-14T22:49:00.001+02:00

Kdo bi si mislil, da bo podirajoči se toplar kdaj zavetje rokodelcev naše doline. Zdaj, ko je dobil novostaro podobo, potoplano ogrodje in nekaj novih vsebin -

zdaj spet živi - življenje.

Tale kotiček sem posvojila v njem :)

Nekaj drobcev ...

Še povabilo: galerijca se nahaja v Bohačevem kozolcu v Nazarjih, na ogled je ob sobotah od 8:00 do 12:00 ure, ko lahko v pritličju najdete dobrote s kmečke tržnice, v prvem nadstropju je na ogled zbirka "Nazarje skozi čas", na podstrešju smo pa mi :) Nobenega kiča, nič plastik fantastik... Izdelki iz lesa, gline, filca, vezenje, klekljanje, vitraži... Za oči in dušo.

Zadnje pismo

2010-10-09T17:32:00.000+02:00

Vavica moja...

Naj te objamem, kot v tisočerih pisemcih doslej... Vem, da mi gledaš pod roke in čakaš, kakšno porkerijo bom tokrat napisala... Ne morem. Vem, ti ne bi hotela, da jočem, ampak…

Slabo leto nazaj si me sterala na balkon, naj grem gledat, katera zvezda se najbolj smeji, ker tisto si ti, tako si vesela… Zdaj si res tam… Nedoumljivo.

Moja najdražja prijateljica... Ne hodi, prosim... Bodi tu. Vedno, na svoj način. S svojimi domislicami, s smehom, z neverjetno voljo, močjo in energijo.

Vem, da si morala med zvezdice, ker tvojih nekaj kilc ni zmoglo več. Razumem, čeprav nočem. In nočem dojeti. Sprejeti.
Mi boš pa zgoraj pripravila... Najina ustvarjanja. Afričanke, ki so naju združile... Tudi tiste, za katere sva naredili načrt, ko sva se nazadnje videli.

Hvala, ker si me naučila, da je Afrika samo rdeča. Ker si me naučila, da je treba živeti danes. Ker si mi podarila toliko smeha in sebe. Ker si tolažila ti mene, pa bi morala jaz tebe. Ker si delila z mano vse - smeh, solze, skrbi, bolečine... revije za križkanje, svojo teraso poleti in večer za večerom svoje zgodbe in načrte. In čokolado.

Tvoje slovo gotovo prinaša še kak nauk. Ko ne bom več slepa od solz, ga bom morda znala razbrati...

Bodi lepo, kjerkoli že si. Tvoje bolečine so minile, moje so tu. Ko pogledam plesalko iz tvojih nitk. Nedokončano škatlico s polžkom. Tuno. Tvoja voščila, prilepljena na pohištvo v dnevni.
Komaj sem dojela, kako zelo me imaš rada. Upam, da sem ti delček tega povrnila... tudi v tvoji borbi. S tabo sem bila, vse minute. Pa saj to veš. Verjela sem... ker si ti hotela verjeti.

»Ma kje hodiš, watrak?«… in smeh skozi solze, ko si čakala, da pridem, s torbico, ki sem ti jo naredila za srečo, pod eno roko in s telefonom v drugi roki. Za vsak slučaj, če bi zalutala po bolnišničnih hodnikih in te ne bi našla…

Tod hodim, Vlasta. Tod. Toliko delčkov poti sva začrtali skupaj, toliko stvarem dali obliko in ime. Prav je, da grem dalje, čeprav sama… kajne?

Drži se, moja Vlasta. Bodi vesela, nasmejana, bodi TI, bodi sonce tam, kjer si zdaj lahko.

Tako zelo te bom pogrešala… :( :( :(

brucka

2010-10-01T17:59:00.000+02:00

Ni važno, ali bodo vrata, skozi katera boš vstopila, bela ali zelena. Lahko, da bodo imela kljuko, ki bo zoprna za odpiranje. Naj te ne moti. Važno je, da jih boš odpirala in zapirala sproščena.

Ni važno, če bo pogled skozi okno kdaj naveličan megle. Morda bo šipa ob spodnjem robu umazana, morda bodo na njej ostanki starega silikona. Naj te ne moti. Važno je, da boš videla tisto, kar želiš videti.

Ni važno, če v predavalnico v najvišjem nadstropju ne boš mogla z dvigalom. Morda ga sploh ne bo. In tudi, če bo - pusti z njim tiste, ki morda težko hodijo. Ti zmoreš po stopnicah. Naj ti jih ne bo težko tisočkrat in tisočkrat prehoditi - znova in znova. Važno je, da prispeš, četudi kakšno minuto kasneje.

Ni važno, če boš morala vsak dan pešačiti na drugi konec mesta. Naj te ne moti hrup, naj te ne motijo semaforji in sneg po pločnikih, mokri čevlji, v bližajočem se večeru kruleč želodček. Usmeri korak k cilju. Vedno. Znova in znova. Važno je, da mu boš sledila srečna.

Zdaj pa že paše ...

2010-09-29T21:22:00.000+02:00

... igranje. Z nitkami.

Prepletajo se same. Tečejo. Iščejo svoj prav.

Kot misli plujejo. Domov. V toplo zavetje pravih besed in oblik.

nametančice

2010-09-27T19:27:00.000+02:00

vozli

2010-09-25T12:23:00.000+02:00

Tako preprosto je... zavozlati. Nitke.

In jih včasih skoraj nemogoče odvozlati.

Pa si želiš. Da bi dlani, tople dlani, objele tisti delček tebe, ki je ostal znotraj.

Besed, toplih besed, ki znajo čarati, da vozla ni več.

čist postran

2010-09-21T20:38:00.000+02:00

Mi je zelo pri srcu, asimetrija; vse, kar je vrženo iz tira v vsaj približno takšni (s)meri, kot sem sama :) In to ni malo.

Luštno je delat in nič mislt. Ni pa rečeno, da se obnese. Sploh, če se teža obesi na eno stran. A s pokončno držo in elegantnodrsečimkorakompravedame... ostane vse na svojem mestu. Vsaj mislim tako :)

lahko bi pasala ...

2010-09-19T14:52:00.000+02:00

... k prejšnji objavi.

Še ena v stilu...

Mogoče juta res ni za jesen.

Mogoče pa jeseni še ne bo...

Morda bo še eno poletje.

V Butalah je vse mogoče :)

prosto po zmešanih nitkah

2010-09-17T16:06:00.000+02:00

Penčljanje in vozlanje v neverjetno kratkem času postane stanje duha.

Kot bezljanje po besedah, če jih vozlaš z dobrim sogovornikom.

Kot brodenje po toplem zalivčku, kar je pravzaprav isto.

Istočasno postane duh zavozlan in zvozlan... v kolikor ni to že bil :)

Kupček nitk kliče še po čem, kar se bo pridružilo ogrlici, zapestnici in šalu.

Sem že omenila spenčljanega duha? :)

v lesu

2010-09-14T20:34:00.000+02:00

Rada bi, da bi ostal - les. Da bi dišal, da bi zapestnice dišale - po lesu. A ne gre... tole mora bit zlakirano.

v domačih vodah

2010-09-13T17:45:00.000+02:00

Aaaaah, kak užitek! Plavati v vodah, ki so kljub neraziskanosti in tisočim vrtincem najbolj domače... čopič in platno. Res pa je, da če je človek tup ko noč in si navleče na glavo en kup tolepamoram obveznosti, ki jih pod črto niti ne bi bilo treba in posledično pusti, da se na čopičih nabere prah, platna pa zamrežijo pajki... hja, potem je okornost podobna tisti s prve ure tečaja. In rezultat seveda tudi tam nekje.

Vseeno je fajn, ko se jagode lupčkajo :)

10x10, sadje na platno :)

če bi svet bil ene barve...

2010-09-12T12:48:00.000+02:00

... bil bi bel...

- Ker v belo so ujete vseh barv sanje -

med kamenčki

2010-09-11T17:35:00.000+02:00

Kar tako, na grobo, na hitro zmečkano, povaljano, zvozlano.

Ko je preveč nabutan zrak, nabutan z vibracijami brez imena, ni čas za kompliciranje.

še

2010-09-08T16:41:00.000+02:00

Ja. Še. Bi, ker sem in ker že vem, da je luštno :))

tokrat v zelenem

2010-09-06T17:40:00.001+02:00

So misli lahko zelene? Lahko.

Cleo vabi k pripovedovanju o tem, kaj imamo radi, kaj ljubimo...

Kaj?

Nikoli dokončane misli in sanje o stvareh, za katere verjamem, da so pred mano in se jih od srca veselim. Zame so velike.

Ljubim lena jutra. Počasna prebujanja.

Toliko ljudi imam rada... všeč mi je, da lahko imam vsakega drugače.

Ne morem brez ustvarjanja. Zato imam rada svojo domišljijo, vrženo med vprašaje in klicaje, kjer lahko kriči od ihte in si prepeva od sreče.

Slovenske popevke so mi všeč - ljubezen do njih je premosorazmerna njihovim letom.

Obožujem izzive, tiste, na kožo napisane. Uf!

Potepanje brez kupa alinej, kam in zakaj moram.

Gledališče. A samo v gledališču. Zavese, stare, težke zavese v zaodrju imajo neopisljiv vonj.

Besede.

Devet ... deseta naj bo v vaših komentarjih. Zato ne bom pozivala naslednjih desetih blogeric po imenih ... Velja za vse, ki se kdaj oglasite tule.

če bo špičasto ...

2010-08-31T07:54:00.000+02:00

... bodo vile, če okroglo, pa lopata. Prosto po Butalcih.

Ratalo je nekaj vmes.

Luštno je odklopit. Misli, pričakovanja, predvsem tista, ki se porajajo v drugih glavah. Blodit. Sanjat. Se odklopit celo od računalnika.

Počet krneki. Vozlat, penčljat, nametat.

in kaj?

2010-08-16T17:03:00.000+02:00

Če je navaden dan.

Če misli tkejo porozno mrežo

in mislijo se čisto vstran.

In kaj.

Pa naj.

Če strgane z vajeti

sanje bežijo in vnjih je klicaj.

Obšle so lok pameti - in kaj?

Pa naj.

diši...

2010-08-15T17:26:00.000+02:00

Po špagi, po juti, po štrikcih in štrikih. Diši.

Nekaj tega se naučimo, nekaj so nam privzgojili, marsikaj nam ne diši, ker "ni prav", da bi nam dišalo.

Špaga diši. In juta - diši. Po svoje. Kot vsaka stvar.

Kot mi, ki (si) dišimo - vsak po svoje :)

preskakovanje

2010-08-10T17:07:00.003+02:00

Kaj je pravzaprav hobi? Kdaj postane več in v katero smer? Obsesija, navada, delo, garanje, hotenje in hitenje čez rob? Slaba vest, ko (če sploh) sediš križem rok? Kaj je že to?

Moralo bi biti igranje. Igračkanje pravzaprav. Kot tole. Kar tako. Samo sebi namen. Za misli past, jih gnat prek goličav in pobočij in jih pričakati pod stoletno bukvijo, kjer lahko najdejo smisel. Če hočejo.

Koliko stane... ? Praktično nič.

2010-08-09T18:57:00.002+02:00

Pa je šel. Dopust. Že pred nekaj dnevi sicer ... Pustil skomine, spomine, vtise... Jih zapečatil in vklesal noter nekam in vseeno, prav vseeno je, če se piše nov datum. Komu mar?

Grajski utrinki so nastali pri sosedih ... Miramar in Devin.

* * *

Ugibanja, če lahko kaj nadomesti opazovanje lastne sence na ulicah Pirana, je konec tisti hip, ko lahko to počnem v živo. Ne more.

Kot ne more nič nadomestiti smeha, prijateljev, sproščenega čveka.

Trenutkov, ko ni treba besed, čeprav vrejo.

Objema, ki je tako od srca, da se zlije z njim.

čisto preveliki uhani in čisto povprečen prstanček

2010-08-01T14:06:00.000+02:00

Če bom v roku treh let porabila vse nitke, špulce, volnice, kvačkance ..., ki sem jih v zadnjem času uspela zvlečt domov, potem ... hja, potem bom pač privlekla nove. Strah me je samo, da jih bom privlekla ne glede na (ne)porabljeno žezalogo. In da ob pogledu na novo kolekcijo ne bom imela nobene mere. Na srečo jo bo imela denarnica :)