črna je...

...Afrika... nak. ni črna.



divje pisana je. ali pa mogoče res - včasih, za hip, divje črna.



prepredena z vsem žarom, ognjenostjo in ognjevitostjo, ki se podi skozi njo. nikoli povedana. najlepše ima samo zase.

včasih noče biti jutri...

...in tudi včeraj se noče vrniti. ne za pogled na slano gladino, ne za šampanjec pod bisernim pokrovom.

včeraj pa je bil.

tako domač, poln vrišča, čakanja, da se bo krompir v alfi, kuhan sicer za živali, toliko ohladil, da se ga bo dalo olupit...

še bi takšne okvirčke. četudi brez platna ali česarkoli na platnu - šteje samo sprana deska, pobožana od tisočerih žarkov istega sonca, prebičana od zim, nešteto zim.

sestavljanka

ni uganka. sestavljanka je. tek skozi čas ali šepet skozenj. daje mu pomirjujočo kopel na tešče. sedenje na balkonu. ležanje v travi pod češnjo in gledanje v izbokle lepotičke.

s fimom je vikend pred živcežernim tednom lažji, prisežem! morali bi ga predpisati vsem mamicam, katerih maturantje in maturantke delujejo tako frdamano flegma, da te srbijo dlani in konica cokle. nočem, pa se same preganjajo asižepredelalatole in alahkšejazmalopogledam in tolejeblopaprnasdrgač in abošlodojutri in podobnoneslanozaskrbljeneneslanosti - preganjajo se po dnevni, še več - skotalijo se celo na skosilomobloženomizo. tja res ne bi smele, če se že očohavajo v isto brisačo, kot vseganajboljpasitnemamicesitamaturantka.

fimo torej. včasih malo počiva, a prav zagotovo sanja divje sanje. ker se potem preprosto - dela sam. sprošča. igra se. sam. res res:)

prebujanja

prve podobe otroške igre

so pršele

na priprte veke

dvignjena pod obok

temno modre noči

mehko padajoče
na sklenjeni roki

je blestela prva lučka

risala je

podobe ljubezni

na zid tam nasproti

življenje mu je dala
prebujanja
na topli dlani se dani

modrina tiho kipi

izpod vek prebujajočih
kristalno čiste so poti

oranžen dež po njih prši

dal ji je sonce in cvet in svetlobo

dal ji je moč in nasmeh in pogum
našla je mir in navdih in svobodo

dotik in poljub v oblaku iz sanj

nosila je bledo zeleno obleko

z boso nogo

zapisala sled

predana v nebo

je dopolnila ep

še na drobno

ne gre. niti poskusila nisem. pač. to je to. malenkosti. micene malenkosti.

drobnarije

...so se nabrale. take in drugačne. ta teden predvsem živcežerne. moje samosvoje dete napada maturo. z veliko mero prepričanja lahko trdim, da mami trpi bolj. precej bolj. trenutno me prav po nemško zvija. šajze in podobne neprilike se zažirajo v želodčne stene - če jih je še kaj. dajmo, mala! vritmepiš špraha se manifestitra predvsem v obveznostih, ob katerih ne asnem za sol. predevam, prestavljam, začenjam, načenjam, nažiram, prežiram... haska nobenega.



temu v žlahti je packanje. nič žlahtno. afriškosproščujoče drobnarije. vsega za 6x6 cm platence z malo večjo in na distanci podlago. za kakšen odločnejši format bo treba počakat. vsaj do rezultatov mature:)



o zarečenem kruhu je bilo povedano domala vse. marsičesa človek s povprečnim številom sivih celic pač ne dojame drugače, kot preko lastnih izkušenj. nak, meni se pa to že ne more zgoditi. takole pa jaz ne bi nikoli (poudarek na "jaz"). tegale pa že nikoli ne bi počela. japajade. rožic pa že nikoli ne bom slikala. japajade. aja, sem že povedala. ne bom. razen, če bom res morala. naročila in kar je še te krame. ampak ne, če ne bo res kakšne posebne želje. posebnega naročnika. za dušo pa ne. kje pa. jaz pa že ne (poudarek na "jaz"). japajade. luštno je. novo.
in zarečeni kruh se je obarval v makasto rdeče. užiten ni. mi je pa v užitek.