nedelja, 31. januar 2010

rdeče


 


niso vsa naročila muka. niso tečna razkopavanja med zalogo, niso odlaganje, zavijanje z očmi pod strop, bentenje in karješetega. 
včasih so izziv. takrat lažje steče, karkoliže, delaš z lahkoto, in čeprav je naročilo, malo tudi zase. 
zapestnica in samo en uhan. za asimetričen izgled, k asimetriji oblekce in frizure :) 


nedelja, 24. januar 2010

darilca






olje na platno, 30X50

ni se fajn ponavljat. pa se. včasih rada, včasih ne, včasih je pa enostavno treba, ker se določene izkušnje ne usedejo kar same od sebe ne v spomin in še manj seveda v čopič. to bi bilo nekaj, ha!
tole mi je bilo luštno ... ni bolj enostavnega, kot da ti prijateljica reče - o, tole mi je pa všeč. čez nekaj dni ima pa rojstni dan :) nobenega bezljanja med policami, ugibanja, katero čokolado ima najraje, mukotrpnega kopanja po zvotljenem spominu - kateri cd je že omenila? nič takega. eno mirno popoldne in zadevanje z vonjem olj.


olje na platno, 30X60

olja so za te sorte packanje prikladna še in še. potem se pa kar samo. še in še :)


sobota, 23. januar 2010

učne ure ...


 

... mokrega filcanja se nadaljujejo. kljub vedenju, da ne more kar ratat, sem se nekajkrat vmes vprašala, kaj pri potani me vleče v ta klobuk, ki ga v življenju (da ne bom rekla pri zdravi pameti, ker slednje pač ne posedujem v kakšni solidni količini) ne bom dala na glavo? noče in noče bit, kot sem si zamislila, pa še kar trucam?
ah ja.

z zapestnico je šlo lažje.





najraje bi videla, da bi bil to zadnji napad te sorte v tej zimi. paaaa ... nič ne bom rekla. kile se mi itak obešajo iz vseh mogočih in nemogočih koncev, zarečeni kruh pa ekstra redi. menda.








sreda, 20. januar 2010

nisem mogla ...





... da ne bi.
kahlakape so takooo simpatične in s tako popularnimi rožami ob strani ... vabijo. je treba dodat kakšno v zbirko :)



fajn je, če je kaj za skombinirat ... in fajn je filcat, res :)
 





sobota, 16. januar 2010

igračkanje








fimo rožce so za igrat. za ponucat tudi. na grelčke pašejo ...




... in na tole, kar ni čisto šal, tudi.


 
kvačkat pa ne znam.veliko lažje je spletat vrvico iz volne. kvačko sem kar v kot zabrisala. nak. nimam pojma. do prihodnjič :)))






petek, 15. januar 2010

7 dejstev




ha ha dejstev. 
al ti, funchi, sploh veš, da je ni stvari, ki bi ne bila ha ha?:)

funchi me je "tegala", da izpovem sedem hecnih plati svoje smešne duše. ki ni zabavna. bolje povedano - zabava skoraj izključno samo  - mene.


1. ob priliki, ko sem hčerko vprašala - ej, mala, če ta hip izginem, po čem se me boš najbolj spominjala?
"Po tumarijah!"
niti sekunde časa si ni vzela za premislek.

2. za razliko od nje sem se zamislila jaz, ko mi je njen Božiček prinesel knjigo z naslovom "Pravi zame". halo???

3. moj nevidni jaz se tako zelo boji dat kri, da le-ta v žilah presahne v trenutku, ko je treba prestopiti vrata laboratorija. včasih že dva dni prej. vidni jaz se seveda dela korajžen, vstopi z največjim možnim nasmehom. in sledi onesveščenemu nevidnemu na tla.

4. ne vem, kako to, da se me je nekje na poti med drugim in tretjim desetletjem prijela "funkcija" spovednice. včasih bi koga z veseljem ustavila s pojasnilom, da teološke fakultete nisem nikoli niti od daleč videla in da nimam nikakršnih pooblastil za odpuščanje grehov. od kar jih zapisujem in vem, da jih bom nekoč izdala v knjižni obliki (Pod svobodnim grehom ali Ta veseli dan ali grehi so v meni ali Grehoskop), potrpim in poslušam. z globoko vero v megauspešnico in koktejle na Jamajki.

5. v omari imam enajst parov kavbojk. to je poleg podobnega števila navadnih zapranih majic, navadnih športnih nogavic in dveh razpleznjenih jop skoraj vse. število natikačev krepko presega seštevek vsega naštetega.

6. mali otroci se me bojijo. verjetno zato, ker mislijo, da jih bom naučila tako grozno škilit, kot znam sama, če hočem. če potisnem žetakonaprejštrlečo spodnjo čeljust naprej in s prsti nos nazaj... se bojim sama sebe. vseeno mi jih lahko zaupate v varstvo, predvsem, če ne marate gledaliških predstav za otroke, ti pa so vas do sedaj tja vabili. ne bodo vas več.

7. obožujem gumijaste medvedke, čeprav me po njih boli trebuh in me po glavi tolče kosmata vest. že-spet-si-vse-po-žrla vest. a-ne-mo-reš-nehat vest. ka-ko-mu-lahk-od-griz-neš-gla-vo vest.


ha - ha zastavo predajam: Suzy , Suzi, Moi, Maji, še eni Maji, byAB in Nelyi. seveda se poleg teh veselim prebrati vse ostale :)



nedelja, 10. januar 2010

ma ja!





včasih se premetavajo
spet drugič bežijo
se mehko lovijo

ne ustavljajo se
ne narišejo se
ne tam in takrat
ko še dišijo
po svežem in hotenem
največkrat ne enem
koraku vstran
pač pa po premetanem
izrezanem jazu
ki zunaj na mrazu
postaja en sam.
ideje.


 

zbežijo potem
in ni jih
če grem
pa ni važno
do kje.
ideje.

 
ujeta; olje na platno, 30X60

ujete. izpiljene, dodelane, stokrat prežvečene.
ali pač ne. odidejo, ne pustijo se niti dotakniti, kaj šele udejaniti.

včasih mi jih je žal.



sobota, 9. januar 2010

fimo, volna & torbnroll







čist navadni grelčki ne morejo biti čist navadni, no. preprosto - ne morejo.
zato sem posadila fimo rožco.
da bi cvetela za veselje in odsrcanasmehe.



črno blago je sicer sile prikladno za torbico, tako, navadno, zavsakdanvlačit torbico.
je pa rahlo dougacajtno. tudi nanj sem posadila nekaj rožic. in ga malo poovinkala z volno. da bo komplet.

 


gasilska. za mraz gasit:)

 



petek, 8. januar 2010

kotaljenje



Šentjoška; olje na platno, 50X70

a sem? absolutno. gorje, da komu uide kakšna nelepotka o "mojem" bregu, po katerem sem se podila, ko sem bila dete. tudi zavalila, menda in baje. večkrat.
lokalpatriotistka, lokalpatriotinja, lokalpatriotka (vsaka posebej z vsemi karakteristikami, tudi potenciranimi, ki temu nazivu pritičejo) se je rodila kasneje, ko sem se z brega trajno zavalila v dolino. kako je zamenjati dobrih dvajset hektarov zelene, po zemlji dišeče svobode za dobrih dvajset kvadratov bloka (vsaj ti so se kasneje podvojili)... to je treba probat, da veš. ko spomladi ne zadiši več po požgani travi. ne po zorani njivi. ko veš, da sicer preživiš, če greš okrog bloka v samih gatah in popevaš balado o suhih češpah - pa tega vseeno ne storiš. ne tuliš več v luno. ne plezaš po brajdi. ne posedaš zunaj. pa ne, da se ne sme. komot. pa vseeno ne.



Gornjegrajska; olje na platno, 40X80

ne vem, je bila kriva zasnežena cesta danes zjutraj, od snežink zamegljen pogled na sicer krasno katedralo ali kaj tretjega - pa kaj pri bogu čakam? če me srbi, se čoham, če me žuli, se preobujem... jaaaa, a res???
kaj mi je treba? menjati službo in stanovanje. prvo sem sedemkrat, drugo petkrat. enkrat gor ali dol, torej.
torej???
morda bi rada naredila preprosteje, kot je. bi pa pasal en oreng razgled.



nedelja, 3. januar 2010

sončeca





malo presenečena... in veliko vesela:))) hvala Sonji , moi  in Nataši  za sončne nagradice... bi jih podarila tudi vam, a delim dalje. po nekajurnem čohanju za ušesi, ker je število omejeno, malo pa tudi zato, ker se sončki sončkajo že iz precej blogov. križemkražem. hm.
torej - kako naj povem s parimi besedami? ker se rada valjam po vaših (b)logih; ker včasih zavzeto strmim v ekran z lapi do popka ("kako pri bogu je pa tooole naredila?"); ker se najdem v vaših razmišljanjih; ker imam včasih občutek, da se poznamo že iz katerega od prejšnjih življenj, ker v tem se še nismo srečale; ker razumete moje nebuloze (presenetljivo veliko vas je!); ker ... ker je lepo z vami, na kratko. velja za vse, prav vse, ki prihajate sem in ki ste odlične gostiteljice, kadar pridem na blogkofe.

in seveda vixi, ki me je zbrcala, da sem sploh začela pisat blog.

dvanajst je absolutno premalo. a lahko še en krog? :)))


petek, 1. januar 2010

pod črto







pod črto se počutim kot šolarka, ki je pogojno izdelala razred in napreduje v naslednjega. leto je bilo en sam velik nauk. če si kaj želim za naprej, si tega, da bi se hitreje učila.
da me ne bi metali iz tira ljudje, ki si tega ne zaslužijo.
za tri, recimo.
da bi se naučila sprejemati klofute iz smeri, iz katerih jih nisem pričakovala.
za minus dve vsaj.
da bi se končno sprijaznila s tem, da hinavščina obstaja.
za minus dve.
da bi za plus štiri premislila, preden komu zaupam.
da bi za minus tri postavila na distanco ljudi, ki se smejčkajo zato, ker me potrebujejo.
na enem koncu bi me malo manjkalo za to. na drugem bi bila pa doštukana. "ne bi bila več to, kar si..." ne za druge - zase sem.







hvaležna sem. lanskemu. naplavilo je nazaj ljudi, ki so plavali kravl na druge obale. hvaležna sem zanje. za vse iskrene, globoke misli in debate, za sanje, ki jih znajo deliti, za moč, ki jo najdem v njih, ko sledijo sami sebi. za podobe, za vzpodbude. tiste, od srca. vem, da so bile od tam. hvala.  


hvaležna za vse tule - nove, a vendar velikokrat z občutkom, da smo skupaj predelali snov že kar nekaj razredov.



Viharnica
akril, 20x20cm


nauki, torej. leta mi ni treba ponavljati. ne želim ga. kar je bilo dobro, je še vedno tu, ostalo bo. kar ni bilo, je odnesla zlata reka.
ko bi le ostalo kaj v tej trdi buči. to je poleg klasike, zveneče v kliše ujetega srečngapazdravga, pravzaprav vse. nemarno, no. da si tokrat vsega mogočega želim le zase.
do kraja nemarno in predrzno.