Male stvari

Ni nujno, da so velike. 

Lahko so drobne, kot pike. 

Da le naredijo na slike, ki jih prinese življenje, 

prave podobe, odtenke in želje; 

da v pravem se mlinu moka namelje,

a le do roba, kjer kali hrepenenje. 

Ni nujno, da so velike. Stvari. 

Lahko so skrite, kot plahe poti.

Kot lahen korak, ki po svoje hiti. 

Male stvari - za velike Ljudi.

Joj, joj!

Ampak res. 

Debel mesec od prejšnje objave, pa nič. Čestitke so šle od doma, ne da bi jih fotoaparat sploh ujel, prav tako nakit in zajeten kupček ostalega. 

Joj joj. 

Komentirati še vedno ne morem, vas pa lahko berem in to počnem z velikim užitkom... Predvsem v tem času, ko povsod diši po praznikih, po ljubezni, po toplini... Vesela sem novih poti, drobcenih ročic, velikih in malih odločitev, vesela novih barv, oblik in včasih ne prav zares žalostna, ker se mi ne sanja, kako nekatere mojstrovine nastanejo... 

Uživajte v decembru :)

Poštar je zamujal...

... potem pa zadel žebljico na glavico in dostavil paketek ravno na taprav dan :) 

Zdaj, ko je slika tam, kamor sodi, je lahko tudi tule... 

akril na platno, 60x80

Sto pik

Včasih člov'k ni prav siguren, 

kaj kdo pije in kaj plača. 

Takrat jo pač ureže mimo, 

čeglih se mu želodec obrača.

Prej namenjeno že pismo 

z dolgim, lepim pojasnilom, 

se je nekam zataknilo – 

kaj s tolikim bi črnilom?

Sama si jih kdaj nataknem, 

štumfke, da imam sto pik 

in da glih se ne spotaknem, 

če me že lovi kak štrik.

Nekaterim bi se baš podalo, 

če bi tud' imeli  takšne, 

da bi pik dovolj kazalo, 

kadar v minus jih odplakne.

Unim, tretjim... bohpomagaj, 

niti tak štumf ne zaleže, 

ki se - velik, drobno pikast - 

vrh temena lahk zaveže. 

Toliko. Namesto replik in komentarjev, ki jih še vedno ne morem pisati. 

Za vse, ki razumete.

Za vse dlakoCepce pa - evo, nova malica: nimam depiliranih nog. Zimski profil, *ebatga :)

P.s. Flajštre pošljem po pošti. Jih mam vseh sort. Razen za ego flajštrat. Za tist se pa nopotnica dobi :)))  

A se splača jezit???

Se splača? Izgubljat živce, ker se je nekdo temeljito sprehodil skozi spletne objave, skopiral par stvari in jih obesil na steno? Ne splača. Tako možgani. 

Se splača jezit, ko vidiš, kako nekdo brez vprašanja sname tvojo idejo in izdelke mirno ponuja po FB? Ne splača. Tako možgani. 

Potem greš mimo izložbe, v kateri - glej čudo - zagledaš stvari, identične tistim, v katere je šlo ure in dneve skic, debat, primerjanj, kombinacij... Kar nekaj dela in precej denarja? 

Pa... Porkodijo! 

O tem je preteklo vsaj toliko besed, kot vode. Vsi in vse vemo, da se tako tudi učimo; da včasih brskamo in kaj poskusimo; da si kdaj kaj zaželimo imet, pa ne bi kupile, ker znamo narest... Večina nas tudi ve za osnovni bonton - če že, potem vprašam. Še nobena ni rekla, da ne smem. 

Če že, potem vprašaj. Še nobeni nisem rekla, da ne sme. 

In zdaj sem malo žleht :))) 

Z žičko in z modro

Igračkanje. Kar tako. 

Zapestnica kartako.

Kartako prstan.

In uhanikartako. 

Lepo se je "pogovarjati" z vami tudi takole... Čeprav ne komentiram vaših blogov (ne, tudi z Mozillo ne gre, pa pokromirala sem se tudi - nič ne pomaga). Kar še ne pomeni, da ste varne pred ohanjem in ahanjem. Niti slučajno. 

Zabavajte se... Življenje imamo tudi za to. In zato. 

N, N, N

November? 

Ne maram

Norenja. 

Pa je očitno vseeno tu, ne samo pred vrati. Kam greš za nou let? Kam le ... Nkamr. 

Tudi, če bi kam šla - se je res treba prav obsedeno pripravljati dva, tri mesece prej?

Ne bom razpredala dalje. Sitna sem :)))

Mi je pa uspelo prebrati vaše bloge, čeprav komentirati še vedno ne morem ... Navduševala sem se nad novimi stvarmi; nad nekaterimi, ki so res popolnoma nove, nad pogumom lotiti se česa čisto na frišno, nad rutinsko uigranostjo drugih in sproščeno igrivostjo tretjih... 

No pa ... pojdimo v november, no :) 

Ocean

Daleč nad mislijo žubori želja.

Polno veselja jo veter zaziba,

v plah nihljaj

si jo prilasti, 

da z njo lahko diha, diha. 

Vsa tiha se skrije in znova zapoje,

previdno zlaga si note po svoje,

kot polje dišeče je 

sredi poletja,

pogumno nabere

za v jesen si cvetja.

Fimo in les

Če bi delili oskarje za najbolj nerodno fotografijo ... Bi že pisala zahvalni govor ... :)

Preskoki

Cel mesec? Jao. Jao!

Nisem objavljala, ker nisem utegnila, nisem brala, ker nisem utegnila in mogla, ne komentiram, ker še vedno ne morem... Ampak! Tehnika lahko štrajka, ne more pa me vreč iz tira... Nak :) 

No... Tole platence verjetno priča o nasprotnem :)))

Dialogi

akril na platno

- Do kje ... pa sonce gre? 

- Do kjer ga nesejo noge, do koder seže žarek, do vertikale horizonta ...

- Kaj je s tabo? Vertikala horizonta?

- Kaj ni logično?

- Ja, logično je. Mu slediš?

- Ne še. Zdaj zdaj mu bom. Samo žarek ... Žarek še ujamem ...

- Pusti vendar, da te ujame sam. Sicer boš tekla za njim tja, on pa te bo čakal tu. Razumeš?

- Razumem. Ostanem torej ... 

Predajanja

30x60

Nekam gor. 

Nekam noter.

Predana, z zvozlanim bistvom, nikoli najdenim.

Nikoli do konca razumljenim. 

Nikoli do konca ljubljenim.

Zato. Zvozlano predana, negotova, preplašena. 

Predana Iskanjem.

Šepetajoča Soncu: ljubi me! Vsaj ti.

V soju

akril na platno, 40x50

V soju luči ji ni bilo mar, 

v soju bleščave ji ni bilo mar. 

Plesala je nebu sebe in ples.

Plesala je nebu.

Blodnjavi nebes.

Ne se mulat!

Prej bi mislila, a ne :)))

akril na platno, 40x80

Nevesta

Variacija na zvezdni dež ... 

akril na platno, 40x80

Ni za govort!

Kaj dela lenoba ... Jao! Tale nakit je bil narejen že ... Pred časom pač. Na fotografiranje je čakal lep čas in potem še enkrat toliko na objavo. 

 

K na grata ...

Pač popackaš še malo bolj, kot je bilo prej, pa je. Packarije so zakon :)

packarija na platno, 20x20

Neč na delam!

Res ne. Za dva tedna sem odklopila vse. Tudi izklopila. Skoraj. Pletla misli, štrikala ideje, sproščala domišljijo ob buljenju v oblake nad sabo. Pa guncala afne. Te v izobilju. 

Prebrala osem knjig. Nabrala nekaj trave za čaje. Dvakrat skuhala kosilo. Enkrat kuhala mulo. 

In enkrat skoraj zalila rože.

Še govorila nisem skoraj nič. 

Bilanca dopusta je torej zelo uspešna :) 

Naj zdaj ta energija zdrži... Ma, tja do novembra vsaj :)

Pasonk

Pašnik, če iz knjižne zadreščine prevedem v slovenščino :)

Pašnik je zakon. Sicer je ograjen, a najbolj trmastim in tudi prefriganim kravam in teličkom je vedno ratalo pobegnit. Pasli so se po njivi, najraje med peso, še raje med sosedovo.

In na pašniku - ni da ni. Prostora, časa, domislic, običajno neumnih do kraja, redko uporabnih, predvsem pa takšnih, ki jih navdahne tisto, kar se tam najde.

Če se mi je v začetku dopusta spet malo zdrotalo, so asociacije na "pasonk" najbrž več, kot razumljive :)

Obeski, prstani, zapestnice - ne nujno v tem vrstnem redu :)

Zlate roke...

... "mojih" punc in fantov so po letu dni znova dobile priložnost, da se predstavijo širšemu občinstvu.

Ročnodelska sekcija društva upokojencev nas je znova povabila, da se pridružimo razstavljalcem, ki so ob občinskem prazniku predstavili delo zadnjega leta. 

Pa smo se, in to z veseljem :)

Ustvarili smo "kuhinjo" - posode in posodice, slike in slikice, prte in prtičke in še marsikaj. Pripravljali smo se kar nekaj mesecev, zadnje tri pa smo delali res intenzivno.
Zlate roke imajo za sabo po sedem, osem in tudi devet desetletij,
a to jih je naredilo kvečjemu še bolj vztrajne, še natančnejše,
še marljivejše ... 

* * *

Lepo je v družbi ljudi, ki nosijo s seboj toliko zgodb, naukov, 

znanja, izkušenj ... 

In vse to in še kaj delijo z neverjetnim mirom, predanostjo in zadovoljstvom.