pod črto

pod črto se počutim kot šolarka, ki je pogojno izdelala razred in napreduje v naslednjega. leto je bilo en sam velik nauk. če si kaj želim za naprej, si tega, da bi se hitreje učila.

da me ne bi metali iz tira ljudje, ki si tega ne zaslužijo.

za tri, recimo.

da bi se naučila sprejemati klofute iz smeri, iz katerih jih nisem pričakovala.

za minus dve vsaj.

da bi se končno sprijaznila s tem, da hinavščina obstaja.

za minus dve.

da bi za plus štiri premislila, preden komu zaupam.

da bi za minus tri postavila na distanco ljudi, ki se smejčkajo zato, ker me potrebujejo.

na enem koncu bi me malo manjkalo za to. na drugem bi bila pa doštukana. "ne bi bila več to, kar si..." ne za druge - zase sem.

hvaležna sem. lanskemu. naplavilo je nazaj ljudi, ki so plavali kravl na druge obale. hvaležna sem zanje. za vse iskrene, globoke misli in debate, za sanje, ki jih znajo deliti, za moč, ki jo najdem v njih, ko sledijo sami sebi. za podobe, za vzpodbude. tiste, od srca. vem, da so bile od tam. hvala.  

hvaležna za vse tule - nove, a vendar velikokrat z občutkom, da smo skupaj predelali snov že kar nekaj razredov.

Viharnica

akril, 20x20cm

nauki, torej. leta mi ni treba ponavljati. ne želim ga. kar je bilo dobro, je še vedno tu, ostalo bo. kar ni bilo, je odnesla zlata reka.

ko bi le ostalo kaj v tej trdi buči. to je poleg klasike, zveneče v kliše ujetega srečngapazdravga, pravzaprav vse. nemarno, no. da si tokrat vsega mogočega želim le zase.

do kraja nemarno in predrzno.