vse najlepše...

...draga moja ničvečnajstnica.

kako naj ti voščim brez klišejskih traparij? ko pa imam ravno teh polno glavo?

***

želim ti... trdna tla pod nogami.

***

moč za zadnje klance pred cilji.

***

srečo. tisto, v srcu, najprej. in vse ostale sreče. zelene, velike, prosojne, obstojne, tebinakožonapisane, cvetoče, deroče, iščoče.

***

bodi si zvesta, četudi to pomeni tacanje po strogo pristriženi travi sosedove zelenice.

***

bodi pogumna, četudi potrebuješ pogum samo za nekaj korakov do trgovine.

***

bodi vztrajna, četudi to pomeni podkožno vrenje trme, ki okolico spravlja v obup.

***

bodi sama svoja, četudi daješ vtis, da pripadaš z

vsakim vlaknom. v sebi - ostani.

***

bodi vedno na poti iskanja, četudi so vsi ostali posedli na tla in se ne grejo več. če te bodo dohiteli, prav, če ne, tudi. bo pa več prostora zate.

***

bodi vedno na preži za novim, četudi je videti, kot da so poti že tisočkrat prehojene. ti po njih še nisi hodila in ti si tista, ki boš že videnemu dala nov lesk.

***

bodi vesela, da se lahko postaviš na glavo takrat, ko tega nihče ne pričakuje, ali se celo zmrduje. važno je, da vidiš stvari iz tiste perspektive, ki tebi pride prav.

***

***

***

rada te imam, dete moje.

***

***

***

p.s. in zrihtaj že enkrat tisto trapasto matematiko:)

kapljice

hvala bogu za šiht!

nisem mislila na ekonomske (ne)privlačnosti sobivanja z mizo, računalnikom, tremi drobcenimi kaktusi in kronično uvelimi vijolicami.

nisem mislila na prepolno čakajoče predale papirjev.

v mislih sem imela vse tople poglede, stiske utrujenih dlani,

besede, polne tistega neizmernega, neopisljivega... bistva.

bodi, živi, misli.

hotela sem povedati o jutru, ko ti ob prihodu v službo pogled na mizo, pravzaprav na cvet tam... prikliče še eno kapljico.

tokrat toplo, veselo, ganjeno.

potem vidiš, da jih je vse polno, da se bleščijo na njem, kapljice... zabrišeš torbo v kot, izvlečeš enega od predalov in - ja, na smeh ti gre.

pol...

ne ve, če je.
koliko je je. nekaj pač.
delček. okrušen. nič cel.
prav nič cel.



z golimi rokami je
razbrazdala ostanke.
sebe. ne ve.
ne ve, če je.
in če je, kateri pol.


ne ve, v katero dolino bo šla pozdravit jutro.

ne ve, kje bo trgala makove cvetove.
ne ve, če sta še tam... mak ob maku.
ob solinah.
pod temno modrino neba.



morda ve. morda NOČE vedeti.
da ji ne pripada noben pol.

uuuuuuuuuuuuuh, se mi lušta!

.

.

.

pa kako!

.

pod podplati bi sršelo, sršelo od mivke... oditi do skal, brez cilja ugibati, kje je za eno rit manj sence in kje več... pustiti plastična sončna očala tam blizu in se potem jeziti, ker ti za kako stopinjo segrejejo grbo na nosu, ki je itak že olupljena od predvčerajšnjega pretiravanja visenja, polležanja in kompletležanja na soncu... si obljubiti, da pridem zvečer pa prav zares po tiste borove storže, visokopodsoncemborove, za katerimi se mi v tej vročini (beri: gužvi) res ne da skakati...

imeti od soli izmočene gubice pod očmi, solnosolzno izmočene, a spočite od pogledov v lesket... nak, zagorelih lepotcev ne gledam, morda se kdaj pretvarjam, da jih, v resnici pa me veliko bolj zanima črta za njihovim hrbtom... črta, ki meji, kar nima meja... včasih izrazita, temna, zamolkla, drugič vztrajno izginjajoča v modrini, modrini, modrini...

oja, se mi lušta. oviti faflajočo cunjo okrog bokov zvečer in coklati po tlakovcih navzdol, se nemo pokloniti mojstru v bronu, nadaljevati ob pregretih stopnicah, pa naprej med stenami, blizustenami, pod okni, po večerji dišečimi... pod šepeti, povečernimi, pod zvonikom, po pesku, kamnu, do roba... tu.

objeti kolena tam spodaj pod nebeškim.

se mi lušta.

globoko vdihniti in misliti prepričanja.

sesati sol v nosnice in borovce in pregreto kamenje.

.

.

.

počasni obrati

prav luštno se je segrelo... paše, o, pa kako! se mi ne da. prevroče. ne morem. prevroče. sita vsega. prevroče.

nak, ni res:)

tako vroče, da paše... vse od kraja. malo igračkanja pa sploh.

podpišem!

včasih hočejo biti barve samesvoje. samo svoje. kotalijo se, plešejo, puščajo sledi.
neulovljive.
neukrotljive.
in niso tisto, kar hočem.
so pa tisto, kar hočejo.
prav je tako.
naj.


potem se prikradejo oblike.
nikoli točno ne vem, kdaj.
in predvsem ne vem, kako.
na svoj način. seveda.
kaj sem le pričakovala?
prav je tako.
naj.

kje je poletje?

zdaj je pa res že čas. naj že pride.

včeraj sem ulovila na kožo nekaj prve prepričljivo rozapinki barve. dober znak. torej - bo. vročina, ujeta med tri stene, butajoča v okno; dišeče ciprese, zapeljivi popoldnevi. razpoloženje, hiteče v tople večere, nostalgija in čudno prijetno ščemenje v trebuhu.

..p..o..l..e..t..j..e..

muhasta

... je. ona.
narejena zase, pogreznjena v malomimosvet. zase.

z vso pravico grize. brca. tolče.

z vso pravico do sebe.

ostali pač... lahko gredo tudi mimo.

mimostran.

.

premetavanja

...

iz zelene v rdečo. pa malo v mojo rjavo in oranžno. in nazaj. iz kota v kot se podijo. ideje. tisoče, tisoče, tisoče.

na koncu pristanem ob dobrem starem privezu, čolniček zaniha in lagodno pristane.

ravno prav, da varno zatipam po dnu za čisto navadnim kamnom.

zakaj boš to imela? samo kamen je...

tudi jaz sem samo jaz.

kaj le...

...so tihe usode? bučijo kdaj glasno, brezkompromisno?

ostajajo, odhajajo? imajo kdaj prav, pisane svetu na kožo? ali pač - svetemu na kožo?

na prepihu, storjenem iz zemlje in sonca se rojeva. vsak dan znova.

malo počez in včasih negotovih korakov jo maha na randi z novim jutrom. kot, da ni bilo večera. kot, da ni bilo neprespane noči, obrobljene s sojem ene same zvezdice. bedi. na gladini spoznanj bedi.