torek, 29. december 2009

štriknfilc





"mamiiii ... jaz bi tud mela take, a veš ... "
bil je čas, ko sem pletla, pletla, pletla. vrgla v kot in naslednjo minuto pletla. našla novo klobko in pletla. odkrila nemogočejetonarest vzorec - pletla. se pravi, da me dva takšnale tulčka ne utrucata kar tako (ali pač?). sploh, če pokaže dete interes, da ga bo karkoli grelo kamorkoli - če se že res moram sprijazniti z obveznoprekratkimi majčkami in puloverčki, izpod katerih mora baje gledat vsaj malo kože. skrb za njeno zdravje v tem primeru močno presega favšijo - jaz bi tuuuuuud! nosila prekratko majčko, če se izpod nje ne bi obesil vamp dol čez pas.
sem zašla.

grelčki torej. šriknfilcani. v dobri stari ČB tehniki.








četrtek, 24. december 2009

Pa ... naj bo tako.



Pa - naj bo tako. Naj že mine,
čeprav prehitro gre čas,
naj že mine, ker - risalo na obraz
je gube, namesto sejalo skomine.

Naj novo bo frišno in mično,
naj postelje s svileno ti rjuho
tvoj špampet. Pa naj ti odlično
škriplje. In bohvar na suho.

Če času bi bremze prijele
tam, kjer bi človeka bila volja,
bi vedno znova in znova zadele
ljubezni ga strele, skoz polja
cvetoča ga gnale
v polet. Mu krila pripele,
skoz bit mu sokove pognale.

Bi vedno ga znova nosile pete
skoz gladko in svetlo ravnico,
morda tu in tam, tako, nehote,
v breg mu speljale stezico,
da ne bi pozabil, kar vedel je že -
pobožati treba domači je kruh
in le od daleč hvalit potico
iz sosedove peči - pišmevuh.

Naj torej bo - srečno. Veselo. Poskočno.
Od sile priročno za šegav nasmeh.
Daj mu prostor in spusti že ročno,
čas je vsaj za en majhen greh.
Če jih bo več in če bodo veliki,
hvala bogu in nič za to,
nasmehni široko se, kakor na sliki,
če tebi je prav - pa naj bo tako.




sobota, 12. december 2009

nč nav!





vse kaže, da res ne. z božičkovo ustvarjalnico. saj ne, da se pripravljam k obdarovanju celega bataljona ljudi, vseeno pa kaže, da tistega, kar sem imela v planu, ne bo. po svoje škoda, ker sem se veselila prčkanja izključno za dušo, po drugi strani mi prav pridejo tudi naročila (ki so mi potacala čas), po tretji pa - saj ni nič narobe, če so bila darilca narejena čez leto, z nekimi drugimi mislimi, nič po praznikih dišečimi? bom navesila cimetove palčke na njih :)))
seveda je še tretja varianta, vanjo me dnevno prepričujejo razni šparčki pa lidlčki pa tuški & co.  - z ogromnimi količinami reklam me prepričujejo, a če božič ne bo dišal po domačem, potem k vragu z nepregledno vrsto obsedenosti, ki jih gojim. 








ponedeljek, 07. december 2009

decembrarije








začelo se je v znamenju patiniranja nakita. mečkanja tudi, kajpak.
ok, nekaj želja za božička moram prištulit :)
nastalo je ohoho stvari, delček tega je spodaj. nekaj bolj, nekaj manj posrečenih.












... in malo morje drobnarij. prstančki. ko imajo glih take lepe nove srajčke :))





zapestnice.








ko že mislim (in to resno), pa tudi rečem (zelo resno) - to je pa zdaj za letos REEES vse, pa prav nobene runde več ... japajade. ne znam si pomagat. al pa nočem. bolj to slednje.









četrtek, 03. december 2009

Izola







nič plazenja okrog vrele kaše. to je to. razstava slik stoji v Mestni knjižnici v Izoli. dogovor je bil preprost, da bi preprostejši ne mogel biti. pridite. pridem. nič kompliciranja, tako lastnega nam - celinskim plemenom. Primorci pač - ja, drugačni so. evo, tu je prostor, lahko postavite. z vso potrebno pomočjo in veliko moralno oporo gospe Špele.
v prostoru, ki ne more biti samo knjižnica. tam enostavno dobiš občutek, da lahko počneš, kar te je volja - kot doma. že to človeka nabuta z energijo ...




 ... kaj šele obiskovalci! najprej en mali čmrljček pove, da imajo tam slikanice in da bo bral. tri zakladke prenaša pod roko in potem jih z velikimi očmi pokaže. pikec mali, če bi zdaj imela čas, bi sedla na tla in bi skupaj brala ... prav res.
obiskovalci se pogovarjajo, kot bi se od nekdaj. kot bi se morali vsi, pravzaprav. nasmehi, ki te ohranijo - če jih ohraniš. kako bi ne pokala po šivih od veselja, da smem biti tam?
po pravici? še vedno pokam, tako globoko se je vse vsadilo.




po nalivu, ki je požegnal prihod na obalo, so se oblaki nekam izgubili - dan se je odločil umiti svoje bistvo v morju, v katerem se je ogledovalo jasno nebo.  



pravi čas je za zahvalo. najprej Vavi, ki mi je dodelila potreben polet in nasilno prekinila moje prevečtrajajoče spanje z odločno brco v tazadnjo; gospe Špeli in vsem iz Izolske knjižnice (vsi točno veste, za kaj), in seveda - vsem, ki verjamete v moje packanje. tu in tam packam tudi za in zaradi vas.

nedelja, 29. november 2009

akrili nimajo pojma!



res ga nimajo. pa tako dobro sem vedela, kaj bi rada napackala na platno, kaj in predvsem KAKO bo tam nastalo .. japajade. trma zna imeti veliko prednosti, a krmarjenje po logih, za katere nimaš zemljevida, o njih nobenega pojma, se na seznam pozitivnosti pač ne more vpisati.

zakaj sploh navlečem akrile, ko pa olja tako zelo dišijo? se tako zelo razumejo med sabo, ponujajo toliko več, ogromno več tistega, kar mi je pisano na kožo, ali pač - na čopič?
prvič: ker bi se rada naučila slikat z njimi (ohoho, najprej moraš naučit slikat, da boš lahko slikala!)
( - slednje je bil dobronameren šepet nekje od znotraj - ) 
drugič: ker se hitreje sušijo (in zakaj pri bogu je to pomembno?)
( - šepet (tokrat izzivalno ironičen) izza istega vogala - )
tretjič: cenejši so (buahaha, kot, da kdaj gledaš na ceno, ko obsedeno prazniš police z barvami in ostalimi nepotrebnonaseljenostmivtvoježivljenje)
( - (o dobronamernosti ne duha, ne sluha!) tegale ti ne bi bilo treba, ok??? - )
četrtič: uporabni so tudi v druge namene (potem jih pač tam uporabljaj! čas bi že bil, da priznaš, da o akrilih nimaš pojma!)
( - ok, ne grem se več - )
res ne. 
brezvezno naštevanje ne povzroča drugega, kot fajt na poligonu razštelane osebnosti.





na koncu se je pač najbolj enostavno izmuzniti s preprostim: ah, akrili nimajo pojma!
kot bi se z vodenimi barvicami spravila nad tepih.



četrtek, 26. november 2009

okolritnik in ostala oprema


zima definitivno bo, ne glede na Butalska pravila o dveh poletjih - vmes je še vedno nekaj mrzlih, žlavsastih, ledenih, sneženih, prekratkodnevnih in hkrati predolgotrajajočih mesecev, v katerih je treba upoštevati nekaj pravil in dejstev. recimo: 
- tudi, če se NE MOREŠ odreči udobju in lažnemu zavajanju kratkih rokavov, je treba vrh njih obleči vsaj eno dolgorokavno plast česarkoliže;
- v izogib desantu bataljona virusov in njihovih soprog (viroz torej) ter ostale žlahte, je treba včasih kljub neustavljivi želji, da bi jo človek potisnil v pesek (vroč, saharski pesek), glavo zaviti v kak konc rute ali šala. lahko se potem delaš, da nosiš sončna očala. pomaga. 
- kronično neobvladanje ob pogledu na izložbo, polno lepih, privlačnih, tolepamoramimeti klobk volne, postane v tem obdobju izrazito moteče za denarnico, a hudo pomirjujoče za dušo;
- srbenje rok in kopičenje idej v možganih se najbolje zdravi s pletenjem, filcanjem, tkanjem in sorodnimi telesnimi aktivnostmi, ki pozitivno vplivajo na splošno psihofizično stanje telesa in duha;
- etc. etc.




omenjeni meseci prinašajo ob vsem ostalem tudi prijetnosti. mnoge. lahko se nosi debela, šivano - tkana - filcana torba, recimo ...




... in okolritnik, ki greje prečastitotazadnjo že samo zato, ker je produkt uživaških uric ob statvah, ki resnično prenesejo marsikaj. tudi sprotno izmišljevanje, prebliske, sproščanje in še kaj.  takšnole preprosto zadevico se da uporabit še in še, ni nujno, da visi ravno tam, kamor ji mesto namenja njen vzdevek :)

petek, 20. november 2009

Martini




pred časom, ko je beseda nanesla na obalo, je gospa Olga dejala, s pridihom nostalgičnega vzdiha dejala: "Oh, jaz in morje ... sva eno."
naj bo tako. zato sem vas "posadila" tjale, na obalo. prav blizu je, veste.
in še vas ponesem dol. če boste dovolili.

za dušo.

(za mehko, umetnika prebujajočo dušo.)


za predihat svet, ki ni tuj, je pa nov.
(kako velik je duh, ki se ne upira, ampak išče.)



za odložit knjigo, ki ni nova, je pa tuja.
(in kako velik šele tisti, ki si da pripovedovati.)


za zlaganje listov iz bloka.
(iz čisto navadnega risalnega bloka. dušo ima.)








ponedeljek, 09. november 2009

polomljenčki



plesalca skozi prostor in čas. brez občutenja prvega in drugega.
brez misli.
v ritmu.
hotenjih.
dajanjih in dejanjih.


***


tale podoba je pa spodaj nekje že obarvana. tokrat malo drugače. a še vedno muhasta :)))





sobota, 07. november 2009

popotnica






molila je tiho
molila glasno
kričal jo je krik
kričal jo v nebo

z boso stopinjo naredila je sled
obšla je oaze
razklenila led

z boso stopinjo
izdolbeno v prah

sklenila je krog
spet sedla na prag

četrtek, 05. november 2009

par zmučkanih rožc






poleti dehtijo rožce belo,
ko pride jesen, se v dougcajt odeno ...





ah, preljubi dougcajt. kot, da res ne znam početi drugega. in drugače. zeeeeeh!
luštno pa je, za pregnat zmučkan večer kot naročeno. mučkanje :))




sreda, 04. november 2009

mraz, mraza, mrazu ...

ne, da me ravno zebe, saj me nima časa. pa tudi še ne od česa. mraz v naše kraje šele pride. sem pa bila prisiljena nehat s svojim trmarjenjem s poletnimi obuvali, ker je hotel sneg not letet:)

spet me je odneslo proti Afriki. saj pravzaprav ne vem več, ali me odnese tja od tu, ali me prinese sem od tam. izmenično se najbrž dogaja oboje, saj mi itak ni toliko do prizemljitve, da bi ugotavljala mestnik, orodnik in dajalnik. slednja dva bi že še, no ... :)))

dve podobni, pa vseeno raznični klobasi, malo samisvoji, malo v duetu.