petek, 30. oktober 2009

staram se!!!


haha! res se :))) ker - ko sem bila še otrok, se mi je tista gospa na oni strani mostu, ki je bila vedno v istih rjavosivopustih, za takratni pogled pustih barvah, v vednoistihcunjah (tako se mi je zdelo vsaj, ker so si bile po barvah tako zelo podobne), zdela - stara. če prav pomislim, je k takšnemu občutku zagotovo kaj pripomogel tudi njen dolgočasen, počasen značaj. če se zjamranemu lahko reče počasno. lahko, a ne, da ne dobi kakolahkosplohkajtakšnegarečeš prizvoka:)
in zdaj, ko bom počasi v podobnih letih, kot je bila ona takrat, se mi dogaja podobna ujetost. vsaj na zunaj. ne izkopljem se iz rjave, bakrene, inšekakšne barve. ne gre. ker menda so barve lahko obsesija. zrcalo počutja. ampak, mejduš - prav zagotovo se ne počutim staro !
morda sem samo malo zvelčana :))








še slovar: zvelčan bit nima z zveličanjem ama prav nobene zveze:))))

četrtek, 29. oktober 2009

ko kuhaš ...

... navadno kaj skuhaš. kaj po zadnji modi, ob čemer se zbrani zadržano smehljajo. dostojno. brez repeteja. se ne spodobi. vsaj v boljših družinah je tako. baje. (o, zloba! :) )

v tistih povprečnih pa se scmaka vse kaj drugega. a boš špagete z bučkami? ... sprašuje dete. itak, da bom. in v povprečnih družinah se sme držat krožnike na kolenih, ker na mizi pač ni prostora. sme se zadovoljno cmokati, vleči špagete nad glavo in jih spuščati v usta z višine - če kaj zleti po tleh, bohpomagaj, pač zleti. in repete - ja, repete. dvakrat.

na mizi pa se ta čas premetavajo ostanki fima, praostanki fima, scufan servetek, oguljen zobotrebec in natrgan kos peki papirja. nekaj od tega vseeno vsaj malo spominja na kuhinjo:)









včasih padem skozi ...

dan. ne, vedno padem skozenj. zdi se, kot da budilka zvoni vsake pol ure. pa ne, vmes je kajpak minilo oseminštiridesetkrat toliko. vedno pa zvoni prekmalu. kako ne, ko pa je treba sredi noči (kar je zdaj, po premaknjenem času - bolje povedano, po času, ki s svojo premaknjenostjo končno parira času, v katerega je ujet... ??? res mi ni več pomoči!) valjat, mučkat, prešat ... pečt, packat, sestavljat ... ne da miru. bolje bi bilo, če bi rekla, da padem skozi noč.

in potem še - sanje. ni čudno, da se v tisto malo spanja natrpajo, nagnezdijo, zagozdijo ... same tumarije. za kakšno ... khm, pametno (?) ... reč - itak ni prostora. za sanje o počitnicah, dooolgih počitnicah nekje na toplem, recimo. na drugače toplem, kot so radiatorji, na katerih lahko končno sušim cunje. na take sorte toploti, kot greje Jamajčane, recimo. ja, to.





nedelja, 25. oktober 2009

jesen

vsake toliko pride, posedi, se toplo nasmehne. olušči svoj kostanj in nas pušča brez besed.

ona pa pripoveduje. veliko. brez besed, a tako močno, s tako silo, da se človeku milo stori. vse na njej je ena sama mogočna pripoved. utrujene dlani, brazde, ki jih je kdovekateri čas vztrajno zoral na njen obraz. ji namenil sam sebe v izobilju. jo prav zato ovil v skromnost, ki bi se ji moralo današnje divjanje skozi dni prikloniti do tal.

olje na platno, 70x80

sobota, 24. oktober 2009

deklica

skica tele deklice je čakala na platnu skoraj cel mesec. včasih je vse tako enostavno. včasih pa morda prav zato ne dobi podobe takrat, kot bi želela. prav trapasto, ja. če pomaga brca? pomaga. najbolj takrat, ko brcajoči niti ne ve, da te je zadel. sploh pa ne, kam :)

spet po navdihu fotografije, posnete pred dvajsetimi leti v kongu.

olje na platno, 30x40

četrtek, 22. oktober 2009

v rožcah


se ni nehala še ... klobasa od prejšnjič. ima vse lastnosti tipičnoklobasastoneskončnega. bolj, ko jo valjaš, več je je. meni je prav :))) in če je malo v rožcah, mi je tudi prav.






obsedenostzrjavo mi piše v kartoteki. poleg vseh ostalih pojerbanih, nalezenih, pridobljenih, naučenih inšekakšnih brezpotrebe sorodnih stanj.


a se mi zadnje dni, kar nekaj zadnjih dni, dozdeva, da se svet suče spet čisto malo modro, sivomodro, jeklenomodro. samo v smislu modrine, ne modrosti, kajpak.

sreda, 21. oktober 2009

damin soprog


... je? Mr. Žirafež? Žirafnik? gospod Žirafa? Žirafamen? Žirafo? malo sem povprašala po predlogih, usulo se je kup tistih Spimpkomžirafa in Žirafate in Nehajžestakimi in Katijetegatreba.


kakorkoli že - dama dve nadstropji niže je dobila svojega Adama. glede na dolžino njenega vratu bi morala biti zveza kljub vmesnemu nadstropju uspešna :)))) neeeeeeee, nisem tako mislila! ... res ne :)))


(akril na platno, 23x60)


verjetno bosta dobila kakšnega potomca. na platnu, mislim. krasne so ... velike, tople oči z dooolgimi trepalnicami, eleganca ... še in še izziv. tudi čopiču. predvsem čopiču.

... pol pa spet štrikam ...

aaaaaaaaaaaaaaj, kje nekje zadaj je ta podoba ... reklama za predilnico, volno ... ko gospod iznad očal pogleda za mladenko (saj je bilo tako nekako?), potem pa se spet skloni nad pletenje ... "Učas'h me sicer kej zmot ... pol pa spet štrikam."

kaj točno me je zmotilo, da nisem štrikala nekaj let, kar nekaj let, bi težko rekla. je pa luštno, spet :) z nezahtevno volno pa res ni težko. za eno fajno punco - sploh ni težko, nasprotno.




štrikarija bi se kar hitro preveč razvlekla, če bi samostojno postala torbica. je bilo treba malo podložit, priheftat, prišit. s šalom ni bilo takih obšesti :))) polarna oprema za varne pohode v polarne kraje - kar republika zadrečka menda je. ah, gotovo je. bomo res vsak čas zmrznili. ne čisto, pač pa ravno prav za izgovor, da imamo otrpleprste, premrleroke, premrlemožgane, skorhinmožgane. morda nas prej še odpihne. tole zavijanje okrog vogalov, ušes in med njimi. prav paše. mistika. malo nje.

da o izgovorih sploh ne govorim.

nedelja, 18. oktober 2009

dama

čisto prava.

nikomur ne razlaga, kam gre in po kaj.
le zakaj?
brez potrebe bi izgubljala besede.

(akril na platno, 23x60)

od dame je vendar pričakovati damske obveznosti, ki ne smejo ostati na strandamskem tiru. tiste prave - ne izgubljajo besed. ne trosijo jih tjavendan, ne delijo jih brez premisleka in brez - hja, kajpak - vsaj nekoliko damske vzvišenosti.

a veš ...



... da ni vseeno, če iz žarečih oči

se tiho iskri

in ne glasno,

ne tako,

kot srečen bi vrisk zapel

novo poanto,

mehko bi jo zadel,

z bokov ji čipko snel -

ni vseeno.



a veš...

da ni vseeno, če iz butajočega planja

izvira vulkan,

ki bil mu je dan

privilegij bučanja?

odšel bo čez čas

in misel napel

do neskončne gostote

nič več je imel

omotične dote

od časa izpete?



a veš...

da pravi obraz narisala sem

na steno za domačim vogalom.

a veš,

da nihče ni tja

pogledal

in nihče ne ve,

da begal

je izraz, preden se je ujel

na poti med breznom in gralom.



sreda, 14. oktober 2009

en cajt se mi ljubi ...





nah ja. en cajt se mi ljubi (to se mi skoraj vedno), kak cajt se mi pač ne. oboje je še dostojno, dostojne so večinoma tudi posledice - če so. še bolj (haha), če jih ni. ampak!!! kadar se mi ljubi zgolj na pol ...!... takrat pa je hudo. kot, da sem padla v korito, skozi katerega teče voda vedno v isto smer, vedno z enako leno brzino, vedno z enako nezmožnostjo spenit lastne valove. iz njih pričarat pršečo meglico.


nič od tega.


dolgčas. podoben paši zijal na tešče v ogledalu. komursetodapočeti. tam je ja vse znano. al kako.







vrgni klabasa :)

najbarž se žih kegdaj ke tud p' d'mač' p've? :)))

za republiko zadrečko vinjeta sicer ni nujno potrebna, slovar pa ... tako, da raje malo manj po domače:)

klobasa je ratala res "vrgni":) ne po kvaliteti - pravzaprav po preverjenem receptu (skoraj bi se mi zapisalo, da sem tudi klinčke navagala) - pač pa po obsegu. oziroma dolžini. eeeee... odvisno od valjanja torej ... oziroma obdelave ... hm, torej ... kakorkoli že: nisem in nisem mogla nehat štukat barv in fima in ... kar precej je že porabljene, tudi pečene (nak, dišat ni hotela!). kar je sestavljenega, tokrat tule, v teh dneh pa še kaj. kar nekaj "kaj".





ponedeljek, 12. oktober 2009

še malo pajčevine

ko so statve enkrat napete, pravzaprav niti na njih, potem je greh pustiti, da gredo v nič. pa ne, da bi bilo škoda tistih nekaj metrov - škoda je truda in časa, ki sta šla v štetje, napenjanje, godrnjanje (ja, tudi) in še kam. če ostane samo za košček, pač samo za košček. vse se da porabit.


zagnala sem se že, ja ... rezultat je pa polovičen. izgovori in olajševalne okoliščine: babja jeza leti z neba, svetloba v stilu polarne noči, elektrika mežika - scena za ustvarjanje grozljivke, ne pa za kombiniranje tako nežnih barv.

spečem fimo gumbe, ukrojim, sestavim, drdram z mašino - ko hočem vstavit podlogo, pa nikjer zadrge! grrr!!! prav, bo počakala do naslednjič. ko in če bo naslednjič. zna biti, da bo kar obležala v kotu omare. družba nedokončanih, napolnarejenih, samozačetih, pozabljenih, seminedaveč reči tam je od sile pisana :)))

sobota, 10. oktober 2009

pajčevinaste neumnosti



statve imajo tisoče prednosti, kar se tiče možnosti ustvarjanja, kombiniranja, eksperimentiranja. hkrati so hvaležen poligon preizkušanja lastnih meja potrpežljivosti.




še več je možnosti - početi neumnosti v stilu celopopoldanskega šponanja niti pregrešno tankih dimenzij (govorim o kvačkancu), potem pa večere in večere presedeti ob taistih nitih in misliti samo na vzorec. nič razmišljanja o vprašanjih, kot so denimo: kaj pri potani mi je bilo, da sem si umislila tako zapleteno reč spraviti k življenju zdaj, ko o statvah ne vem še nič? o vzorcih še manj. o materialih in njihovih lastnostih raztezanja, natezanja in zezanja pa sploooooh nimam pojma. vem samo, da se slednje, zezanje torej, potencira z vsakim poskusom stvar spraviti v tek malce hitreje ali enostavneje. japajade! bližnjic ni.

na srečo - jih ni.


dokončala sem šal v modri in bež. to ni vse, kar je nastalo v tokratni rundi, a ker se sestavni deli za tisto, kar spada zraven, kljub rotenju in šiljavim pogledom niso hoteli narediti sami - je to zaenkrat to.




nedelja, 4. oktober 2009

še ena mačja povestica

še eno sem našla. mačjo povestico. tako manjka samo še tretja, ki je nastala v tem sklopu. morda je računalniško drobovje ne bo prebavilo in jo naplavi kdaj :)
boowijevski pogled spodaj čepečega sicer ni v duhu pravljice, a naj se še on malo - razgleda :)





O Mucu, ki se je bal mijavkati naglas, čeprav je znal


Nosek malega Muca je zlezel prav pod rob mize.
»Ampak, Muc…«, se je oglasila Mačjemama izza štedilnika, kjer je pripravljala še zadnjo palačinko. »Še sinoči si prosil za palačinke, zdaj pa jih niti ne povohaš. Kaj je s tabo?«
Muc je bil tiho. Zrl je v krožnik, ki bi bil ob drugačnem dnevu prav gotovo že zdavnaj prazen, danes pa so bile na njem še tri palačinke. Vse tri palačinke. In četrto je mama mazala s slastno smetano… ki danes sploh ni bila slastna. Vsaj Mucu se je tako zdelo.
»Trebušček me boli,« je zamijavknil in zdrsnil s stola na tla. Niti pogledati ni mogel tja proti štedilniku, kjer si je mama počasi obrisala tačke ob predpasnik in skrbno pogledala Mucove očke. Ne, niso bile vročične, kot se je bala, bile pa so neskončno žalostne. Celo zaskrbljeno žalostne.
»Nisi naredil naloge?« ga je vprašala.
»Sem, mama,« je potiho odgovoril mali nesreček. Mama je videla, da Muca dajejo skrbi, velike skrbi. Kako hudo je lahko, če si majhen, skrbi pa velike in težke, je mačjemama dobro vedela, saj je bila tudi sama včasih mačji otrok.
»Hmmmm…«, je zamišljeno pobožala sinka po svilnatih ušeskih. »Lahko ti pripravim čaj,« je predlagala.
»Nikar, mama, ne bo pomagal,« je šlo Mucu skoraj že na jok, čeprav tega ni hotel pokazati. Mali mucki so zelo pogumna bitja in le redko jih kaj užalosti. Prestraši pa sploh ne! Razen… razen… zelo zoprnih stvari. Zelo, zelo zoprnih stvari.
Muc je vzel šolsko torbo in počasi oddrsal proti vratom. Tam pa je s sklonjeno glavo obstal in na tla je padla velika topla kapljica. In še ena.
Mama je vzela torbo iz sinovih rok in položila roko na malo čelo. Za vsak slučaj, če bi bilo vroče. Pa ni bilo. Le kapljice niso nehale kapljat. Te pa so bile vroče.
Muc je bil že velik fant, pa je vseeno dobro vedel, da je mamino naročje kraj, kjer si lahko v miru pogreje tačice in se pogovori. Zato se ni prav nič upiral, ko ga je mama s svojimi mehkimi šapicami objela in ga narahlo zazibala, da bi ga potolažila. Rada bi mu pomagala, zato jo je zanimalo, če ga v resnici boli trebušček.
»Imaš buškobol?« je nežno vprašala.
Muc je pokimal.
»Pa res ne bi čaja?«, je mama znova povprašala.
Muc je odkimal. In malo posmrkal. Mamino toplo naročje je bilo tako varno, tako prijetno, da bi najraje ostal kar tam. A čakala ga je šola in v njej učiteljica Katra, ki bo danes izbirala učence za pevski zbor. Muc je znova spustil solzico. Mehka šapica mu jo je obrisala z ličk in božala njegova ušeska.
»Nočeš v šolo?« je vprašal mehak mamin glas.
»Oja, rad grem, le… strah me je,« je z žalostnim glasom zamijavknil Muc.
»Česa te je strah?« se kar ni mogla načuditi mama. Ker je Muc molčal, je dvignila njegovo bučko k sebi, ga poljubila na nosek, mu pogladila brčice in razumevajoče pokimala: »Pa bodi danes doma, če misliš, da ne bo šlo,«.
»O ne, želim si iti… le… učiteljica Katra bo izbirala učence za nov pevski zbor. Pripravila je zelo zahtevno pesmico, s katero bomo nastopali za praznik mamic, ampak… mama, jaz si ne upam nastopat! Bojim se, da nimam dovolj lepega glasu! In sploh si ne upam na glas mijavkat!«
Solzice so znova napolnile dva mala tolmunčka in ravno, ko so hotele prestopiti breg, je Mačjemama dejala: »Za to ti pa res ni treba jokati, še manj pa je treba strahu. Saj te nihče ne bo silil, da poješ v pevskem zboru. Naj pač pojejo tisti, ki si tega želijo,« je dodala pomirjujoče.
»Ampak mama! Jaz h o č e m prepevati, rad bi in želim si… le poguma ne najdem,« je tiho dejal in čisto majčkeno posmrknil. »Rad bi pel, ko bo tvoj praznik,«.
»Zaradi tega si nikar ne beli glave, Muc. Jaz vem, da imaš čudovit glas in pesmice, ki jih prepevaš samo zame, mi največ pomenijo. Stati na odru, kjer te lahko vsi vidijo in slišijo, pa res ni pomembno. Zame si najboljši in važno je, da ti veš, da znaš,« ga je potolažila mama.
Muc je že precej boljše volje zlezel iz njenega naročja, pograbil torbo in odbrzel skozi vrata, da je skoraj pozabil mami zaželet lep dan. Resnici na ljubo je bil že malo pozen in od daleč je videl učiteljico Katro, kako pogleduje po poti, če še kdo pride. Muc je hitel na vso moč, skoraj tekel je in si veselo zasopihano govoril: »Res je, mama ima prav. Ni važno, da me drugi slišijo, važno je, da sam vem, da znam in zmorem,«.
Nasmejan je sedel v svojo klop in ko je učiteljica Katra povabila mačje otročke v mačji zbor, si je šepnil: »Zmorem!« in prvi dvignil šapico.


* * * * *

Ob prazniku mamic so se v dvorani zbrale prav vse mačjemame. Za to priložnost so se lepo oblekle, skrbno pogladile svoje kožuščke in prav posebej svečano čakale na nastop svojih muckov. Pogovarjale so se samo šepetaje, da ne bo zmotile nastopajočih, ki so za zaveso potiho vadili.
Mali muci so pripravili pravo mačjo igrico, peli so in recitirali, da jih je bilo veselje gledati in poslušati. Tik pred koncem je učiteljica Katra napovedala prav posebno točko svojega zborčka – pesmico, ki so jo skupaj napisali svojim mamicam in v kateri bo nekdo prvič pel svoj solo. Iz prve vrste se je oglasil kristalen glasek, sprva potiho, potem čedalje glasneje in čedalje bolj pogumno. Nad njegovim nastopom so bili vsi navdušeni, aplavzu ni bilo ne konca ne kraja.
Mucova mama si je skrivaj obrisala solzo.