nedelja, 04. oktober 2009

še ena mačja povestica

še eno sem našla. mačjo povestico. tako manjka samo še tretja, ki je nastala v tem sklopu. morda je računalniško drobovje ne bo prebavilo in jo naplavi kdaj :)
boowijevski pogled spodaj čepečega sicer ni v duhu pravljice, a naj se še on malo - razgleda :)





O Mucu, ki se je bal mijavkati naglas, čeprav je znal


Nosek malega Muca je zlezel prav pod rob mize.
»Ampak, Muc…«, se je oglasila Mačjemama izza štedilnika, kjer je pripravljala še zadnjo palačinko. »Še sinoči si prosil za palačinke, zdaj pa jih niti ne povohaš. Kaj je s tabo?«
Muc je bil tiho. Zrl je v krožnik, ki bi bil ob drugačnem dnevu prav gotovo že zdavnaj prazen, danes pa so bile na njem še tri palačinke. Vse tri palačinke. In četrto je mama mazala s slastno smetano… ki danes sploh ni bila slastna. Vsaj Mucu se je tako zdelo.
»Trebušček me boli,« je zamijavknil in zdrsnil s stola na tla. Niti pogledati ni mogel tja proti štedilniku, kjer si je mama počasi obrisala tačke ob predpasnik in skrbno pogledala Mucove očke. Ne, niso bile vročične, kot se je bala, bile pa so neskončno žalostne. Celo zaskrbljeno žalostne.
»Nisi naredil naloge?« ga je vprašala.
»Sem, mama,« je potiho odgovoril mali nesreček. Mama je videla, da Muca dajejo skrbi, velike skrbi. Kako hudo je lahko, če si majhen, skrbi pa velike in težke, je mačjemama dobro vedela, saj je bila tudi sama včasih mačji otrok.
»Hmmmm…«, je zamišljeno pobožala sinka po svilnatih ušeskih. »Lahko ti pripravim čaj,« je predlagala.
»Nikar, mama, ne bo pomagal,« je šlo Mucu skoraj že na jok, čeprav tega ni hotel pokazati. Mali mucki so zelo pogumna bitja in le redko jih kaj užalosti. Prestraši pa sploh ne! Razen… razen… zelo zoprnih stvari. Zelo, zelo zoprnih stvari.
Muc je vzel šolsko torbo in počasi oddrsal proti vratom. Tam pa je s sklonjeno glavo obstal in na tla je padla velika topla kapljica. In še ena.
Mama je vzela torbo iz sinovih rok in položila roko na malo čelo. Za vsak slučaj, če bi bilo vroče. Pa ni bilo. Le kapljice niso nehale kapljat. Te pa so bile vroče.
Muc je bil že velik fant, pa je vseeno dobro vedel, da je mamino naročje kraj, kjer si lahko v miru pogreje tačice in se pogovori. Zato se ni prav nič upiral, ko ga je mama s svojimi mehkimi šapicami objela in ga narahlo zazibala, da bi ga potolažila. Rada bi mu pomagala, zato jo je zanimalo, če ga v resnici boli trebušček.
»Imaš buškobol?« je nežno vprašala.
Muc je pokimal.
»Pa res ne bi čaja?«, je mama znova povprašala.
Muc je odkimal. In malo posmrkal. Mamino toplo naročje je bilo tako varno, tako prijetno, da bi najraje ostal kar tam. A čakala ga je šola in v njej učiteljica Katra, ki bo danes izbirala učence za pevski zbor. Muc je znova spustil solzico. Mehka šapica mu jo je obrisala z ličk in božala njegova ušeska.
»Nočeš v šolo?« je vprašal mehak mamin glas.
»Oja, rad grem, le… strah me je,« je z žalostnim glasom zamijavknil Muc.
»Česa te je strah?« se kar ni mogla načuditi mama. Ker je Muc molčal, je dvignila njegovo bučko k sebi, ga poljubila na nosek, mu pogladila brčice in razumevajoče pokimala: »Pa bodi danes doma, če misliš, da ne bo šlo,«.
»O ne, želim si iti… le… učiteljica Katra bo izbirala učence za nov pevski zbor. Pripravila je zelo zahtevno pesmico, s katero bomo nastopali za praznik mamic, ampak… mama, jaz si ne upam nastopat! Bojim se, da nimam dovolj lepega glasu! In sploh si ne upam na glas mijavkat!«
Solzice so znova napolnile dva mala tolmunčka in ravno, ko so hotele prestopiti breg, je Mačjemama dejala: »Za to ti pa res ni treba jokati, še manj pa je treba strahu. Saj te nihče ne bo silil, da poješ v pevskem zboru. Naj pač pojejo tisti, ki si tega želijo,« je dodala pomirjujoče.
»Ampak mama! Jaz h o č e m prepevati, rad bi in želim si… le poguma ne najdem,« je tiho dejal in čisto majčkeno posmrknil. »Rad bi pel, ko bo tvoj praznik,«.
»Zaradi tega si nikar ne beli glave, Muc. Jaz vem, da imaš čudovit glas in pesmice, ki jih prepevaš samo zame, mi največ pomenijo. Stati na odru, kjer te lahko vsi vidijo in slišijo, pa res ni pomembno. Zame si najboljši in važno je, da ti veš, da znaš,« ga je potolažila mama.
Muc je že precej boljše volje zlezel iz njenega naročja, pograbil torbo in odbrzel skozi vrata, da je skoraj pozabil mami zaželet lep dan. Resnici na ljubo je bil že malo pozen in od daleč je videl učiteljico Katro, kako pogleduje po poti, če še kdo pride. Muc je hitel na vso moč, skoraj tekel je in si veselo zasopihano govoril: »Res je, mama ima prav. Ni važno, da me drugi slišijo, važno je, da sam vem, da znam in zmorem,«.
Nasmejan je sedel v svojo klop in ko je učiteljica Katra povabila mačje otročke v mačji zbor, si je šepnil: »Zmorem!« in prvi dvignil šapico.


* * * * *

Ob prazniku mamic so se v dvorani zbrale prav vse mačjemame. Za to priložnost so se lepo oblekle, skrbno pogladile svoje kožuščke in prav posebej svečano čakale na nastop svojih muckov. Pogovarjale so se samo šepetaje, da ne bo zmotile nastopajočih, ki so za zaveso potiho vadili.
Mali muci so pripravili pravo mačjo igrico, peli so in recitirali, da jih je bilo veselje gledati in poslušati. Tik pred koncem je učiteljica Katra napovedala prav posebno točko svojega zborčka – pesmico, ki so jo skupaj napisali svojim mamicam in v kateri bo nekdo prvič pel svoj solo. Iz prve vrste se je oglasil kristalen glasek, sprva potiho, potem čedalje glasneje in čedalje bolj pogumno. Nad njegovim nastopom so bili vsi navdušeni, aplavzu ni bilo ne konca ne kraja.
Mucova mama si je skrivaj obrisala solzo.


2 komentarja: