kot skozi dušo. včasih. ko jo gnete, mečka, stiska, ko ji riše vzorce in reže obliko.
ko ni slišati besnenja.
kot skozi dušo. včasih. ko jo gnete, mečka, stiska, ko ji riše vzorce in reže obliko.
že nekaj časa sem s kotičkom očesa ogledovala ostanke fima, ostanke klobas, ostanke kar tako... uh, so mi šli nekam! tako in tako pospravljanja ne maram. sploh ga ne maram! potem sem dala, kot vedno ob grenkih trenutkih negotovosti (spet govorim o pospravljanju, gospodinjstvu itd.), na tehtnico ostanke fima in likanje.
ha! zlikano seveda ni ...
pa neeeee noooo...
spet tepih! kar - tam je bil. med kupom drugih, nič manj mamljivih... pa ne spet tepih?!?!!
tanjši od prejšnjega, bolj ubogljiv material, podlagat ga ne bo treba, igle za šivalni stroj moram itak kupit, ker je tisto, kar je ostalo od prešnjega besnenja, popolnoma neuporabno. pa lep je. lep tepihček :)
če sem klela zraven, kot star mornar? nisem. kje pa. jaz pa ne...
če sem se spet neštetokrat zarekla, da nikoli, ampak res nikoli več tepiha? seveda sem se.
če obljubim? nak. to pa ne:)
edino, kar drži od zgoraj omenjenih tolažb - res je bil tanjši. za vse ostalo sem pa itak že prej vedela, da si nasipam pesek v oči in med prste in da me bo še pošteno ožulil.
pol ga je še ostalo, tepiha. hm.
niso samo tepihi aktualni. za ponucat so tudi podstavki za froštik.
zajtrk, lepše povedano.
uh, kako bi ... tam doli nekje, s pogledom na Črto, sedela v prebujanju, z makovko in s seboj. s pogledom na modro, na burno, četudi nezaznano burno. kaj pa mi vemo, kaj se dogaja znotraj njega? kaj pa mi vemo, do kam v resnici seže? in, konec koncev - nimamo pojma, kje je doma. morje.
posvojila bi ga. vem, da se pusti. pride ti naproti in sede pod skalo, ti pa bingljaš z nogami dol in iščeš ostanke, razpršene ostanke butanja.
če nič drugega, bi nalila njegov vonj v posodico za čaj in ga nesla s sabo. povsod. neulovljiv vonj. povsod.
za malo tebe se priporočam te dni, veš. sita nebiti, počasi pregorevajo jeklene žarnice in sijejo samo še, ker morajo.
po majčkeno sonca bom šla. magari zjutraj s prvim avtobusom. s fotoaparatom in skicirko v nahrbtniku. in bom dihala, valovala, mirila, bežala, stopala, hropla, ostajala. obstajala.
skozi
tisoče poti
jo je našel
iskreno nevednico
s prvo jasnino
v očeh
na stezo
onkraj nejasnih senc
natrosil
grudasto sol otroštva