nedelja, 30. avgust 2009

če se skoz vidi ...


a se? vidi skoz? ali pač - skozi? prosojnosti?


kot skozi dušo. včasih. ko jo gnete, mečka, stiska, ko ji riše vzorce in reže obliko.

ko ji sanja njene sanje.

nekdo drug.

ko ni slišati besnenja.

ko si sama prepeva, tiste nekamglobokovspominzapisaneuspavanke. spomni se jih. božajo. takrat ni vedela, duša. takrat ni mogla vedeti. zakaj se kraspajo krvave kaplje v njeno bistvo. zakaj jo naslednji dan boža, boža. in poljublja rane.

ni ji treba, vendar. spregovoriti. sploh ji ni treba.


prosojna je in vidiš skoznjo.

tudi, če ne poveš. ali če divje kričiš, naj vendar navleče nase vsaj spodobno spalno srajco. da je ne bo bičal veter, da je ne bo odnesel s sabo.

.

petek, 28. avgust 2009

kradla sem ...


... morje sem kradla. njegovo butanje sem kradla. vem, kako diši, ko se prebuja. vem, kako nepredvidljivo sanja. kako nenavadna so njegova pripovedovanja. vem, zakaj ima črto tam daleč. ker je v resnici ni.





kradla sem ga. morje. iz globine sem ga vzela, v globino posadila en sam drobec njegove soli. da bo dišala sredi prerivanja skozi vsakdan. da bo lahko bučanje v glavi dobilo pravi zven. da bo šumenje vedelo, kje mu je mesto. da bodo rezki glasovi, ki se ob večerih tako radi naberejo na en sam kup, kot ostanek dneva - odšli drug za drugim spat.
in potepala sem se. premalo. nekaj dni samo. preskok v drugo dimenzijo, narejen s tolikšno lahkoto, da ni za povedat.
da ni lahko lebdeti?
ha! komot.




nedelja, 23. avgust 2009

pospravljanje




že nekaj časa sem s kotičkom očesa ogledovala ostanke fima, ostanke klobas, ostanke kar tako... uh, so mi šli nekam! tako in tako pospravljanja ne maram. sploh ga ne maram! potem sem dala, kot vedno ob grenkih trenutkih negotovosti (spet govorim o pospravljanju, gospodinjstvu itd.), na tehtnico ostanke fima in likanje.

ha! zlikano seveda ni ...














klobase, ki jim več ni bilo do življenja in meni še manj, ko sem jih videla. gemišt, vreden primerjave z najbolj nemogočimi mineštrami a la pospravljanjehladilnika.














nedelja, 16. avgust 2009

tepih? neeeee...

pa neeeee noooo...

spet tepih! kar - tam je bil. med kupom drugih, nič manj mamljivih... pa ne spet tepih?!?!!

tanjši od prejšnjega, bolj ubogljiv material, podlagat ga ne bo treba, igle za šivalni stroj moram itak kupit, ker je tisto, kar je ostalo od prešnjega besnenja, popolnoma neuporabno. pa lep je. lep tepihček :)


če sem klela zraven, kot star mornar? nisem. kje pa. jaz pa ne...

če sem se spet neštetokrat zarekla, da nikoli, ampak res nikoli več tepiha? seveda sem se.

če obljubim? nak. to pa ne:)

edino, kar drži od zgoraj omenjenih tolažb - res je bil tanjši. za vse ostalo sem pa itak že prej vedela, da si nasipam pesek v oči in med prste in da me bo še pošteno ožulil.

pol ga je še ostalo, tepiha. hm.





torbarele



niso samo tepihi aktualni. za ponucat so tudi podstavki za froštik.



zajtrk, lepše povedano.


uh, kako bi ... tam doli nekje, s pogledom na Črto, sedela v prebujanju, z makovko in s seboj. s pogledom na modro, na burno, četudi nezaznano burno. kaj pa mi vemo, kaj se dogaja znotraj njega? kaj pa mi vemo, do kam v resnici seže? in, konec koncev - nimamo pojma, kje je doma. morje.


posvojila bi ga. vem, da se pusti. pride ti naproti in sede pod skalo, ti pa bingljaš z nogami dol in iščeš ostanke, razpršene ostanke butanja.




če nič drugega, bi nalila njegov vonj v posodico za čaj in ga nesla s sabo. povsod. neulovljiv vonj. povsod.



za malo tebe se priporočam te dni, veš. sita nebiti, počasi pregorevajo jeklene žarnice in sijejo samo še, ker morajo.




po majčkeno sonca bom šla. magari zjutraj s prvim avtobusom. s fotoaparatom in skicirko v nahrbtniku. in bom dihala, valovala, mirila, bežala, stopala, hropla, ostajala. obstajala.

nedelja, 9. avgust 2009

tepih je za ponucat

nisem mogla mimo, evo. navaden, čiiiisto navaden tepih... za ponucat. kaj pa to - šala mala, tri šive podolgem, špaga počez in konec.. japajade! najprej nisem mogla mimo svoje ustaljene navade; tik pred zdajci založit nekaj, kar bom nujno potrebovala, potem pa ga ni čudeža, pod katerega okriljem bi se reč našla. bi se škarje našle - tokrat. niso se hotele, prigovarjanja je bilo veliko, haska nikakršnega.
saj ne, da ni nobenih več pri hiši... ampak njihova moč in velikost sta delovali proti konkretni tkanini skorajda otročje. oreng otročje.
če se doslej nikoli nisem poglobila v način izdelave tepiha, sem se tokrat (neprostovoljno sicer) podučila v detajle. adijo pamet! samo odrezat ne... samo NIKAR ne nič odrezat. ker potem je konec... ja, vse skupaj je en sam konec, ki se vleče in - para. para. para. torej poentlat, še enkrat poentlat, za vsak slučaj šivat z miniaturnimi šivčki in sesekljanimi živčki...
ok. še nekaj zavozlat za okrog vratu, da bo komplet.
nedelja je že po prepričanju posvečen dan - tokrat posvečen tepihu.






uh, kako me ima, da bi navlekla statve...

četrtek, 6. avgust 2009

nikogaršnja



skozi

tisoče poti

jo je našel

iskreno nevednico

s prvo jasnino

v očeh



na stezo

onkraj nejasnih senc

natrosil

grudasto sol otroštva

sreda, 5. avgust 2009

bodimo modri


bodimo modri - in ne črno-beli.
cikel slik, ki je nastal prejšnjo zimo, je nekako hotel... hotel je biti moder. vsaj na platnih.






te dni jih srečujem znova. drugačne, pa vendar - sprašujejo isto. očke. razstava fotografij v avli sprašuje. buta. morda bolj, kot pripoveduje. ne morem mimo, da se ne bi samo... mislilo.



tople tokrat. olje, ker samo olje tako polzi, ker samo olje tako hoče.

tudi pogled je - zrasel.


nič več se ne smili svetu. svet se mu smili.

sobota, 1. avgust 2009

akrilna sobota

ma, če ne gre no. a če se mudi - kar se ne bi, če ne bi odlašala - ni kaj. akrili. ne znam jih pripraviti do tega, da bi me pospremili v ekstazo, podobno, vsaj podobno tisti, ki me zajame ob oljih.


tole. 50x50.







in potem - ledena kava in po krajšem premisleku še ena tolažba - packanje. staro platno, nič lepo, nič uporabno, za nikamor, pravzaprav... je za ponucat. kaj bi frokali:)))

predelava je podobno zoprna, kot menjavanje dotrpele zadrge na kavbojkah. dela več, kot z novo, rezultat negotov, občutki butasti - vnaprej vedeti, da ne bo, kot bi moralo biti.

bleda tolažba, da je glavno, da se hlače zapnejo.


približno tako.







vsega skupaj 20x20 barvanja, prebliskov z razpokami, utirjenega motiva.


še ena ledena kava.



če pa paše:)