četrtek, 29. oktober 2009

včasih padem skozi ...

dan. ne, vedno padem skozenj. zdi se, kot da budilka zvoni vsake pol ure. pa ne, vmes je kajpak minilo oseminštiridesetkrat toliko. vedno pa zvoni prekmalu. kako ne, ko pa je treba sredi noči (kar je zdaj, po premaknjenem času - bolje povedano, po času, ki s svojo premaknjenostjo končno parira času, v katerega je ujet... ??? res mi ni več pomoči!) valjat, mučkat, prešat ... pečt, packat, sestavljat ... ne da miru. bolje bi bilo, če bi rekla, da padem skozi noč.

in potem še - sanje. ni čudno, da se v tisto malo spanja natrpajo, nagnezdijo, zagozdijo ... same tumarije. za kakšno ... khm, pametno (?) ... reč - itak ni prostora. za sanje o počitnicah, dooolgih počitnicah nekje na toplem, recimo. na drugače toplem, kot so radiatorji, na katerih lahko končno sušim cunje. na take sorte toploti, kot greje Jamajčane, recimo. ja, to.





2 komentarja:

  1. Nikar ne hodi v tople kraje, tam se ne da s fimom delat :)) Raje ostani tu z nami, čeprav samo preko ekrana, in ustvarjaj. V tvojih izdelkih uživamo tudi mi na tej strani :)

    OdgovoriIzbriši
  2. hmmmm... če se tam ne da s fimom delat, bom pa res še enkrat premisnla:)))
    hvala.

    OdgovoriIzbriši