četrtek, 24. december 2009

Pa ... naj bo tako.



Pa - naj bo tako. Naj že mine,
čeprav prehitro gre čas,
naj že mine, ker - risalo na obraz
je gube, namesto sejalo skomine.

Naj novo bo frišno in mično,
naj postelje s svileno ti rjuho
tvoj špampet. Pa naj ti odlično
škriplje. In bohvar na suho.

Če času bi bremze prijele
tam, kjer bi človeka bila volja,
bi vedno znova in znova zadele
ljubezni ga strele, skoz polja
cvetoča ga gnale
v polet. Mu krila pripele,
skoz bit mu sokove pognale.

Bi vedno ga znova nosile pete
skoz gladko in svetlo ravnico,
morda tu in tam, tako, nehote,
v breg mu speljale stezico,
da ne bi pozabil, kar vedel je že -
pobožati treba domači je kruh
in le od daleč hvalit potico
iz sosedove peči - pišmevuh.

Naj torej bo - srečno. Veselo. Poskočno.
Od sile priročno za šegav nasmeh.
Daj mu prostor in spusti že ročno,
čas je vsaj za en majhen greh.
Če jih bo več in če bodo veliki,
hvala bogu in nič za to,
nasmehni široko se, kakor na sliki,
če tebi je prav - pa naj bo tako.




3 komentarji:

  1. ...mu krila pripele, skoz bit mu sokove pognale... Hvala, rabim to...

    OdgovoriIzbriši
  2. hvala tebi, Maja... ker razumeš:)

    OdgovoriIzbriši
  3. Ta ti pa da misliti. Naše ročne so res preveč zategnjene, če bi jih vsaj malo vsi popustili in se samo nasmehnili mimoidočemu, bi bil lepši svet.

    OdgovoriIzbriši