včasih me skrbi, da hodim po življenju. da so moji koraki prenerodni in pregrobi.
da ga drobijo.
da hoče drugače.
včasih me je strah, da se ne zman pogovarjat z njim. z življenjem. še huje, da ga ne znam poslušat. da pripoveduje, jaz pa gluha, ker hočem biti gluha, šepetam v veter, prepričana, da imam prav in da sliši, kar je posvečeno... ne slišim.
včasih mi ni prav, da mu je prav. hočem grobo, divje, pristno - da diši po zemlji, da me biča z vetrom, da me boža z istim vetrom... kam, le kam?
olalala, zdajle si me pa .. kot da bi me kresnila po nosu .. v dobrem smislu..
OdgovoriIzbrišitole tvoje pisanje sem začela na koncu .. včasih se lotim kake reči čisto z drugega konca, kot vsi normalni .. drugi ljudje in potem vidim reči zeeelo drugače .. pri tem tvojem pisanju sem začela brat pod zadnjo sliko, poskušaj še ti .. zbriši vse prej napisano .. no in začnem prebirati in si misli; olalala .. kaj pa je tule, se lotim branja ..
in ostrmim ...
dekle odlično si spisala ... oprosti ker nakita še nisem omenila, tudi ta je lep ... besede pa .. zadela si bistvo .. in še zapeljala si me .. sploh ne bom govorila kam
ja, razmišljanje, ki se dotakne. in ogrlice prav tako. lepo!
OdgovoriIzbrišiTema, ki ti da mislit...ki se te dotakne...
OdgovoriIzbrišiNakit je pa itak super!
Ja, res ne vemo kam plujemo in kateri vetri nas bodo nosili naokoli. In včasih je tako težko prisluhniti, kar rinemo in rinemo.
OdgovoriIzbrišiAmpak te tvoje verižice, te pa so mi brez dvoma všeč, ker so tako naravne in vsak košček ima svojo obliko.
Čisto novo podobo je dobil nakit ob spremnih besedah. Kar čutiti ga je na vratu in veter v laseh......
OdgovoriIzbrišiMhmhmhm kako lepo, zapisano in izdelano!
OdgovoriIzbrišiKo berem tvoje objave se me vedno dotaknejo. Vedno znaš napisati tako, da se človek še sam zamisli nad sabo. Vsaj enkrat.
OdgovoriIzbrišiNe razumem reči, ali zato razumem slike :) Prekrasno!
OdgovoriIzbriši