niso samo tepihi aktualni. za ponucat so tudi podstavki za froštik.
zajtrk, lepše povedano.
uh, kako bi ... tam doli nekje, s pogledom na Črto, sedela v prebujanju, z makovko in s seboj. s pogledom na modro, na burno, četudi nezaznano burno. kaj pa mi vemo, kaj se dogaja znotraj njega? kaj pa mi vemo, do kam v resnici seže? in, konec koncev - nimamo pojma, kje je doma. morje.
posvojila bi ga. vem, da se pusti. pride ti naproti in sede pod skalo, ti pa bingljaš z nogami dol in iščeš ostanke, razpršene ostanke butanja.
če nič drugega, bi nalila njegov vonj v posodico za čaj in ga nesla s sabo. povsod. neulovljiv vonj. povsod.
za malo tebe se priporočam te dni, veš. sita nebiti, počasi pregorevajo jeklene žarnice in sijejo samo še, ker morajo.
po majčkeno sonca bom šla. magari zjutraj s prvim avtobusom. s fotoaparatom in skicirko v nahrbtniku. in bom dihala, valovala, mirila, bežala, stopala, hropla, ostajala. obstajala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar