... da ni vseeno, če iz žarečih oči
se tiho iskri
in ne glasno,
ne tako,
kot srečen bi vrisk zapel
novo poanto,
mehko bi jo zadel,
z bokov ji čipko snel -
ni vseeno.
a veš...
da ni vseeno, če iz butajočega planja
izvira vulkan,
ki bil mu je dan
privilegij bučanja?
odšel bo čez čas
in misel napel
do neskončne gostote
nič več je imel
omotične dote
od časa izpete?
a veš...
da pravi obraz narisala sem
na steno za domačim vogalom.
a veš,
da nihče ni tja
pogledal
in nihče ne ve,
da begal
je izraz, preden se je ujel
na poti med breznom in gralom.
Kako iz neskončne gostote odpihneš bučanje, da najdeš vsaj malo miru?
OdgovoriIzbrišitežko bi povedala, kaj točno je TISTO... zgodi se samo. morda se tako manifestira nagon po preživetju, da te bučanje ne prebuči. nikoli te ne. vedno ti ostane prostor, tam ostane tvoja podoba. četudi neopažena in - včasih se zdi (pride Maja - kako dragoceno! - in ovrže zdenje) - nerazumljena za prvim vogalom.
OdgovoriIzbriši