URL in ostale potrebnosti

pa to je za crknt! ok, blog. vse ok. ampak! kak URL naj mu nalimam? oh, to je pa ja komot... poskusim prvo, drugo, tretje... vse ZASEDENO! pa katero tele mamino mi je pokradlo vse ideje?

nekaj v zvezi z mano že mora biti. ime ne. nekaj v zvezi s tistim, čemur sem zavezana, kar me preganja, radosti, vznemirja, mi krade sanje in spanje... neeeeeeeeee, pa ne TO, no:)) umetnost sem imela v mislih. pravzaprav jo imam v vseh mogočih oblikah vedno. večina tapravih umetnikov bi me zdaj privezala na pranger, meni pa vseeno... diši.

začetek imena in art? mo art torej. sliši se mi blazno fino. ne gre! za se de no. jebelacesta. moj art? krasno, še bolj fino. in malo manj fino, če se zatipkaš in nastane moja rt. ha, na to bi se gotovo nalepile razgrete glave razgretih lastnikov. njihovo razočaranje bi bilo popolno. ker je ne bi bilo nikjer. še bolj bi jih razočarala, če bi jo nalimala. odpade.

ker dolgotrajno napenjanje sivih celic ni moja paradna olimpijska disciplina - katera pa je? kar se ustvarjanja tiče... slikanje. v tem resnično uživam. ko packam... packam... packam? nak. to bi še bolj vleklo pregreteže. ne vem, kaj za vraga mi danes tolko rojijo po glavi - pa ne, da se pregrevam tudi sama? :)

potem ureže. kot vedno, ko je ali najbolj, ali pa najmanj treba. hanzigela!!!

pred leti, ko nisem nič bolj vedela, kaj bi rada od življenja, kot danes, sem imela ne preveč lepo, a zame sile sproščujočo navado - ležala sem rikverc na postelji in kdo ve od kod so prihajala vprašanja, s pomočjo katerih sem nameravala (a upanje kmalu opustila) umestiti v življenje tisto, kar tja po vseh normah spada. ugotovitev, da tudi iz tega ne bo nič, me ni več presenetila.

kaj sem že hotela povedat?

aja!

na vprašanje, kaj je moja najmočnejša plat, sem si pa kljub temu vedno znova odgovorila: domišljija.

od tu hanzigela. ko še nisem hodila v šolo in te nevarnosti niti še ni bilo na obzorju, sem sicer pridno brala in pisala, prej omenjena lastnost pa je kipela preko vseh piskrov in rangel. neprestano sem postavljala gledališča, si izmišljala akterje... na odrih se jih je izmenjalo nešteto. a so bili bolj, kot gostje v predstavah. hanzigela in evan pa sta ostala zvezdi stalnici. živela sta pod mizo - pravzaprav pod klopjo v kuhinji. včasih sta imela srečo in sta šla spat v postlano košarico, včasih sta pač prenočila pod milim nebom. pod milim dnom klopi se pač čudno sliši. nikoli nista imela otipljive oblike, živela sta zgolj v moji domišljiji. tam sta okopavala njive, sadila krompir, hodila v gozd, kuhala krompirjevo juho in pekla palačinke... umesenila, bolje rečeno udejanila sta se pred kratkim, na moj štirideseti rojstni dan. in to v podobi barbike in kena, ki so jima moji domači postlali v škatli in ju prinesli, češ, da sem nekaj pozabila pod klopjo...

ni res.

nisem ju pozabila.

zazibala sta moje sanje in če kdo, sta onadva dokaz, da je vse mogoče. vse, kar si človek od srca želi. res želi.

dobrodošli.