če se človek zavozla med vtisi; če hoče, česar pravzaprav noče; če se mu milo stori po tistem, kar niti imel ni nikoli... je včasih dovolj, da se oglasi Laura Branigan s Self control, pa je konec s prepričanji in trapasti okvirji poletijo. kar nekam in kar sami. zrak se nabije in postane zahteven. ne moreš šteti buljenja v strop.
in spet rineš po peskovniku. postaneš otrok, nostalgija odnese vse čudne neprepričljivosti, prinese pa tisto mehko poznano mešanico vonjev po hotenjih in dobrem občutku ob sedenju na cementnem pragu. kaj točno se takrat blešči v očeh - kdo bi vedel. nekaj velikega in čistega zagotovo.
otročje. otročje igranje. tako všeč mi je bilo, kar sem mimogrede pobrala v nekem praarhivu, da je moralo nastat nekaj v tem stilu. avtorja originala žal ne vem in mi je nerodno.
packanje brez misli je bilo navdušujoče sproščujoče in divje brezopisno. in je, kar že je. če kaj fali? seveda. ampak to imam prirojeno:)
