sobota, 09. oktober 2010

Zadnje pismo




Vavica moja...

Naj te objamem, kot v tisočerih pisemcih doslej... Vem, da mi gledaš pod roke in čakaš, kakšno porkerijo bom tokrat napisala... Ne morem. Vem, ti ne bi hotela, da jočem, ampak…

Slabo leto nazaj si me sterala na balkon, naj grem gledat, katera zvezda se najbolj smeji, ker tisto si ti, tako si vesela… Zdaj si res tam… Nedoumljivo.
Moja najdražja prijateljica... Ne hodi, prosim... Bodi tu. Vedno, na svoj način. S svojimi domislicami, s smehom, z neverjetno voljo, močjo in energijo.
Vem, da si morala med zvezdice, ker tvojih nekaj kilc ni zmoglo več. Razumem, čeprav nočem. In nočem dojeti. Sprejeti.
Mi boš pa zgoraj pripravila... Najina ustvarjanja. Afričanke, ki so naju združile... Tudi tiste, za katere sva naredili načrt, ko sva se nazadnje videli.
Hvala, ker si me naučila, da je Afrika samo rdeča. Ker si me naučila, da je treba živeti danes. Ker si mi podarila toliko smeha in sebe. Ker si tolažila ti mene, pa bi morala jaz tebe. Ker si delila z mano vse - smeh, solze, skrbi, bolečine... revije za križkanje, svojo teraso poleti in večer za večerom svoje zgodbe in načrte. In čokolado.
Tvoje slovo gotovo prinaša še kak nauk. Ko ne bom več slepa od solz, ga bom morda znala razbrati...

Bodi lepo, kjerkoli že si. Tvoje bolečine so minile, moje so tu. Ko pogledam plesalko iz tvojih nitk. Nedokončano škatlico s polžkom. Tuno. Tvoja voščila, prilepljena na pohištvo v dnevni.
Komaj sem dojela, kako zelo me imaš rada. Upam, da sem ti delček tega povrnila... tudi v tvoji borbi. S tabo sem bila, vse minute. Pa saj to veš. Verjela sem... ker si ti hotela verjeti.

»Ma kje hodiš, watrak?«… in smeh skozi solze, ko si čakala, da pridem, s torbico, ki sem ti jo naredila za srečo, pod eno roko in s telefonom v drugi roki. Za vsak slučaj, če bi zalutala po bolnišničnih hodnikih in te ne bi našla…
Tod hodim, Vlasta. Tod. Toliko delčkov poti sva začrtali skupaj, toliko stvarem dali obliko in ime. Prav je, da grem dalje, čeprav sama… kajne?

Drži se, moja Vlasta. Bodi vesela, nasmejana, bodi TI,  bodi sonce tam, kjer si zdaj lahko. 

Tako zelo te bom pogrešala… :( :( :(


26 komentarjev:

  1. Lepo si napisala...verjamem, da je Vvai lepše.Drži se in ja nitke tudi mene vedno spomnijo na vaju!

    OdgovoriIzbriši
  2. Toliko ljubezni in bolečine je v zapisanem. Težko je, ko umrejo osebe, ki smo jih imeli radi. Naj prijateljica še naprej živi v tvojih spominih in v izdelkih, ki ti jih je podarila.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi v žalosti znaš z besedami!
    Verjamem, da Velike duše odidejo iz časnosti v večnost!

    OdgovoriIzbriši
  4. Moje sožalje, Mojca. Naj te grejejo, tolažijo in opogumljajo lepi spomini, ki sta jih stkali skupaj.

    OdgovoriIzbriši
  5. Vava živi v naših srcih.
    Ostali so spomini nanjo in njene umetnije.
    Žal mi je , da nas je tako zgodaj zapustila.Tam ji je lepše.

    OdgovoriIzbriši
  6. Moje sožalje :(...vem, da bodo enkrat solze zamenjali spomini, ko se bomo ob njih sposobne spet nasmehnit in čutit njeno toplino...enkrat...

    ...do takrat pa si bom tvoje pismo prebirala znova in znova...
    Hvala ker si!

    OdgovoriIzbriši
  7. Čudovito si to napisala,velik dar je biti sposoben ubesediti žalost in bolečino.

    OdgovoriIzbriši
  8. Res bo ostala v naših srcih, v naših spominih. Vava je bila... Vava; nasmejana, polna življenja, in posrečenih komentarjev. Gotovo ji je lažje tam, kjer je zdaj; zvezda na nebu, sončni žarek, ki se igra z rdečimi maki, ... Pogrešali jo bomo!

    OdgovoriIzbriši
  9. lepo si napisala..moje sožalje

    OdgovoriIzbriši
  10. jokala sm prej, ko sm to prebrala pa spet, čudovito si napisala, vava je res odšla, s tem se sprijaznit ... ne vem noooo, težka bo, pogrešale jo bomo vse, ki smo jo poznale, vem da je tako
    vava slava ti in mirno,spokojno .....adijo, se vidimo nad zvezdami.....

    OdgovoriIzbriši
  11. Živeti z Vavo je bilo lepo, nepozabno. Živeti brez nje bo težko, zame skoraj nemogoče.
    Lepo si napisala svoje občutke, vajino prijateljsko vez in vedi, da Vava tam zgoraj želi, da gremo naprej. Saj samo do konca, bi nam v svojem humorju zopet zagotovila.
    Moje iskreno sožalje, jočem s teboj:(

    OdgovoriIzbriši
  12. S časom bo bolečina minila, a ona bo vedno ostala v naših srcih.

    OdgovoriIzbriši
  13. Težko je, nedojemljivo. Naj te tolažijo lepi spomini in ublažijo bolečino ob izgubi.

    OdgovoriIzbriši
  14. ... že doslej sem vedno, ko sem videla križke, pomislila na Vavo, čeprav je nisem nikoli spoznala ... moje iskreno sožalje ...

    OdgovoriIzbriši
  15. Žal mi je, resnično mi je žal in
    naj rečem karkoli, vem, da ne morem zmanjšati tvoje bolečine, zato bom rekla le: tvoja najdražja prijateljica ostaja s teboj, vendar na nov, čisto drugačen način. Žal je v življenju tako, da moramo vsi enkrat oditi - a ne vsi istočasno in vedno ostaja nekdo, ki je prizadet, zelo prizadet.
    Ne dvomim, da je bila Vava velika oseba, zato, Mojca, bodi ponosna, da sta vsaj delček njene prekratke poti prehodili skupaj.

    OdgovoriIzbriši
  16. Lepo si napisala,izrazila z besedami žalost ob izgubi svoje in naše prijateljice.Ampak čas celi rane pravijo ,in jest se s tem tolažim.:(

    OdgovoriIzbriši
  17. Kaj tako lepega že dolgo nisem prebrala - in zraven iskreno jokala - kako lepo si to napisala, bolje ne bi mogla - vsi, ki smo vavo poznali, vemo, kako resnično je tvoje pisanje, in želim si, da bi vava to prebrala tam zgoraj. verjamem, da bi tisti dan tudi nebo jokalo :(

    OdgovoriIzbriši
  18. Ko sem tole prebirala, so mi misli ušle na moje prvo srečanje z Vavo, na najino klekljanje in učenje, na njene prijazne besede, na naše zadnje srečanje, pa še na veliko drobnih trenutkov preživetih z njo. To mi bo ostalo, spomin na nekaj prijaznega, dobrega, hvala , da si napisala takšno lepo prijazno pisemce, res hvala ti Mojca, kajti opisala si Vavo takšno kot je bila.

    OdgovoriIzbriši
  19. Tudi jaz jočem ob prebranem, veš , lepo si napisala, jaz ne znam tako, pa bi rada.
    Upam, da bo tam, kjer je sedaj za Vavo lepše, da je ne bo bolelo in, da bo imela neskončno veliko časa za svoje križke in nitke.
    Vedi, da Vava ostaja z nami, v naših srcih, mislih, v svojih izdelkih............

    OdgovoriIzbriši
  20. Ne najdem besed tolažbe ker jih ni. Je samo čas ki celi in nam pusti spomine. Nas vrne da se skoraj dotaknemo, nam pusti da jočemo in dovoljuje da pogrešamo... Nisem je poznala, se jo pa da ob tvojih besedah začutiti... jočem s teboj..

    OdgovoriIzbriši
  21. Na koncu ostane le iskreno prijateljstvo in to je tisto, kar šteje in je za vedno! Pogum.

    OdgovoriIzbriši
  22. Tudi moje sozalje draga Mojca. Zelo me je rastuzilo. :(((((

    OdgovoriIzbriši
  23. ...še vedno ni pravih besed... rada bi samo rekla, da sem hvaležna... za vso tolažbo, besede, tople misli, pisma... hvaležna za skodelico vročega čaja v oštariji, v katero sicer ne bi nikoli zašla... za 150 prevoženih km za objem in nekaj besed... za veliko skodelo kostanjevega pireja... hvala vsem, ki ste poslušali in brali bolečino, ki ste razumeli vedno znova iste stavke, iste besede, solze, molitve in preklinjanje... hvaležna za občutek, da lahko vse to delim... da delimo, čeprav vsak s svojim srcem, s svojimi občutki.
    hvala vsem, ki ste včeraj razumele, da nisem sposobna več od nekaj besed, čeprav sem iskreno vesela, da smo se spoznale tudi v živo.

    OdgovoriIzbriši
  24. kogar imaš rad nikoli ne umre, le daleč, daleč je ..... jočem s teboj

    OdgovoriIzbriši
  25. šele danes sem prebrala tole ganljivo pismo in solze mi nemo polzijo - vavo sem imela tudi sama zelo rada, izmenjali sva si kar nekaj sporočil med njeno boleznijo in kar nisem mogla verjet, da ne bo zmagala v boju z boleznijo. ona je bila tista, ki je znala tolažiti, ko je bilo drugemu težko !!!!!
    hvaležna sem ji za vse!!!! živela bo v naših srcih in od zgoraj gledala na nas!!!!
    drži se!!!!! čas je naš zaveznik - čas celi rane - pozabimo pa nikoli!!!!!!
    lp
    iris

    OdgovoriIzbriši