petek, 24. julij 2009

uuuuuuuuuuuuuh, se mi lušta!

.
.
.
pa kako!
.

pod podplati bi sršelo, sršelo od mivke... oditi do skal, brez cilja ugibati, kje je za eno rit manj sence in kje več... pustiti plastična sončna očala tam blizu in se potem jeziti, ker ti za kako stopinjo segrejejo grbo na nosu, ki je itak že olupljena od predvčerajšnjega pretiravanja visenja, polležanja in kompletležanja na soncu... si obljubiti, da pridem zvečer pa prav zares po tiste borove storže, visokopodsoncemborove, za katerimi se mi v tej vročini (beri: gužvi) res ne da skakati...
imeti od soli izmočene gubice pod očmi, solnosolzno izmočene, a spočite od pogledov v lesket... nak, zagorelih lepotcev ne gledam, morda se kdaj pretvarjam, da jih, v resnici pa me veliko bolj zanima črta za njihovim hrbtom... črta, ki meji, kar nima meja... včasih izrazita, temna, zamolkla, drugič vztrajno izginjajoča v modrini, modrini, modrini...
oja, se mi lušta. oviti faflajočo cunjo okrog bokov zvečer in coklati po tlakovcih navzdol, se nemo pokloniti mojstru v bronu, nadaljevati ob pregretih stopnicah, pa naprej med stenami, blizustenami, pod okni, po večerji dišečimi... pod šepeti, povečernimi, pod zvonikom, po pesku, kamnu, do roba... tu.
objeti kolena tam spodaj pod nebeškim.
se mi lušta.
globoko vdihniti in misliti prepričanja.
sesati sol v nosnice in borovce in pregreto kamenje.
.
.
.

4 komentarji: