sreda, 19. januar 2011

Štefkove zadrege

ŠKRATEK S PRAVLJICO

Škrat Štefek je posedal na rogovilasti veji in pustil nožice, da so bingljale navzdol, tu in tam podrsale po mehkem mahu in ujele kapljice večerne rose na rdeče čeveljce. Ni bil dobre volje. Že cele tri dni ni bil dobre volje.
»I, kaj pa se tako kislo držiš?« ga je pobarala sovica Ninica, ki se je v večernem mraku odpravljala na spreholet ob bližnjem potoku. Ninica je bila pravzaprav še sovji otrok, a je bila, kot vse sove, zelo pametna.
»Kaj se ne bom kislo držal,« je zamrmral Štefek, »ko pa babica vsak večer pripoveduje pravljico, jaz pa …« Posmrknil je in se skremžil.
»No, no, no, da ne bo solz,« je pohitela sovica. »To je nekaj najlepšega, poslušati pravljice, mar ne?« Štefek je znova podrsal z rdečim čeveljcem po mahu in kapljicam rose se je pridružila še ena, ki je padla z njegovih ličk. »Ne verjamem v pravljice, veš …«
Ninica je nejeverno stresla s perjem. »Kako? Ne verjameš v pravljice?« Malo je pomislila in se spustila na rogovilasto vejo čisto blizu škrata.
»Kaj pa, kadar ti je pravljica všeč? Si nikoli ne zaželiš, da bi bil del nje?«
»Seveda si, pa kako! Pa ne morem biti, ker ne morem verjeti,« je zahlipal.
Sovica se je nemirno prestopala po rogovilasti veji levo in desno in nikakor se ni mogla domisliti prave rešitve. Štefek je žalostno gledal v tla in niti z nožicami ni več bingljal. Kakšna krivica! Zakaj prav on ne more verjeti v pravljice?
»Čakaj!« je poskočila Ninica. »Že vem. Takoj zdaj poletim k babici. Ona je najmodrejša sova v celem sovjem sorodstvu, če ne kar v vesolju, gotovo ima rešitev.« In že je ni bilo. Tako hitro je odfrfotala, da ni utegnila škrata niti pogledati.
»Ah, kaj bi … Grem k potoku, morda se sosedovi škratje igrajo tam kje,« je zavzdihnil in se napotil v noč.

* * *

»Huuuuu, hu-hu!« je klicala Ninica, ki je vsa zadihana prifrfotala nazaj, dvakrat zaokrožila nad rogovilasto vejo in se radovedno ozirala, kam jo je mahnil mali nagajivček. Škratka je imela rada, vedno je prepeval vesele pesmice in rad se je igral z njo, najraje od vsega pa je imela večere, ko sta v zavetju velikega trhlega štora skupaj pekla palačinke.
»Huuuu, Štefeeek! Oglasi se vendar!« je klicala. Zanj je imela dobre novice. Sovja babica, ki je ravno povedala pravljico o malih gozdnih bitjih, ki so šla vsak večer sedet na Lunin krajec in prepevat pravljične pesmice, Luna pa jih je za to nagradila s ščepom pravljičnega prahu, je malo pomislila in dejala Ninici: »Vse, prav vse je mogoče. Morda Štefek noče verjeti v pravljice? Če si bo res želel, bo lahko verjel, lahko bo postal, kdorkoli bo hotel, lahko bo šel, kamor bo hotel.« Sovici se je zdelo, da zelo dobro ve, kaj hoče stara modrijanka povedati.
Pod kupom listja je zašumelo. »Kaj se pa dereš?« je nič kaj prijazno zahrkalo.
»Joj, botra Ježumila, pomagajte mi vendar. Štefka iščem, malo prej je bil tu, zdaj ga pa ni.«
»Ah, ta neugnani mulc, kdo ve, kje pohajkuje. Morda se ti je celo skril in za tvojim hrbtom brije norce,« je sitno stresla ježevka.
»Ne, to pa ne, Štefek ni tak,« se je skremžila sovica in odprhutala dalje.
Ob potoku je končno zagledala škratke, ki so tekmovali, kdo bo vrgel lepšo žabico. Voda je v mesečini čarobno valovila, ko so mali nagajivčki metali kamenčke in veselo poskakovali.
»Huuuu, hu-hu, Štefek!« Sovica je bila malce utrujena o tolikega iskanja, ko je sedla na bližnjo vejo.
Škratje so se ozrli k njej in povprašali, kaj hoče. »O tem ne morem govoriti z vsemi, samo s Štefkom,« je malce pomembno privzdignila kljunček.
»Prav, tako ali tako moramo pohiteti, da ne zamudimo v šolo,« so dejali, pobrali svoje škratje kapice in stekli v noč. Škratje imajo namreč pouk ponoči, kakopak – takrat bedijo J»Vprašala sem babico, veš,« je počasi povedala Ninica.
»No?« je bil nestrpen Štefek.
»Kaj – no?« Sovica je znala biti prava mala nagajivka. Pa tudi dobro se ji je zdelo in je nalašč zavlekla trenutek, da bi babičin nasvet pridobil na veljavi.
»Kaj je rekla?«
»Rekla je, da v pravljice ni treba verjeti, če nočeš.«
»Pa saj hočem verjeti!« je skoraj zajokal.
»Ne vem, če drži. Dobro premisli. Babica je dejala, da če si res želiš verjeti, potem lahko verjameš. In ko verjameš, lahko postaneš nekdo iz pravljice. Lahko potuješ daleč v druge dežele, lahko greš na primer na Luno …«
»Na Luno tudi?«
»Če je babica rekla, da lahko storiš točno tisto, kar si želiš, lahko zagotovo potuješ tudi na Luno. Babica se nikoli ne zmoti,« je pomembno dodala.
»Če je tako … No, če je tako, potem se bom ta hip odpravil na Luno,« je dejal Štefek, si popravil kapico in že hotel oditi, pa mu je korak zastal. »Ampak, Ninica, se nisva domenila, da bova nocoj pekla palačinke?«
»Sva, a zdaj je pomembneje, da ugotoviš, če lahko verjameš v pravljice,« je odvrnila sovica.
»To pa ne!« je vzkliknil škratek. »Veliko pomembneje je, da držim obljubo, ki sem ti jo dal. Nocoj bova pekla palačinke, jutri pa grem na Luno. Lahko bi šla z mano, gotovo je zanimivo gori na nebu.«
»Res mora biti. Si predstavljaš, da sedeš na Lunin krajec, se zaziblješ in gledaš, kaj se ponoči dogaja tu doli, v Rogovilastem gozdu?«
»Juhuhu, vse bom videl, prav vse! Sosedovim škratkom bom skrivaj metal kamenčke v potok, hihi, kako bodo ugibali, kaj neki moti njihove žabice,« je veselo poskakoval Štefek.
Ninica je zafrfotala. »Sitni Ježumili bom lunin žarek poslala naravnost v njeno skrivališče, gotovo bo mislila, da je že jutro in bo spala do pravega jutra.«
»Ampak zdaj morava speči palačinke, sicer bom zamudil v šolo,« se je veselil mali škratek, poskakujoč na poti do trhlega štora. »Pridi vendar, veš, da potrebujeva veliko palačink, da jih bo dovolj za vse prijatelje.« Potem je obstal in se za hip zamislil. »Veš kaj, Ninica, zdi se mi, da zdaj lahko verjamem v pravljice.«
Sovica je pozabila frfotati in je skoraj padla na debelo korenino ob velikem trhlem štoru. »Kaaaaaj? Tega pa res ne razumem …« V temi so bile svetle sovje oči še večje in še svetlejše, kot po navadi.
Škrat je nagajivo pomežiknil. »I, je pa ja jasno – če sva se odločila, da greva na Lunco, potem je to že pravljica, kajne?«




14 komentarjev:

  1. Super pravljica. In kaj se zgodi na Luni?
    Škratki so moja najljubša bitja, ker so nagajivi. Tvojemu se že na sliki vidi, da je nagajiv.

    OdgovoriIzbriši
  2. Pravi mali nagajivec. Poglej te njegove nagajivo zvezdave oči.
    In pravi posebnež med škrati ... takšen , ki zna peči palačinke.

    OdgovoriIzbriši
  3. iii, kakšna super pravljica. Mogoče bi tudi jaz šla na luno kak večer in malo spremenila perspektiva. Ali pa za zašetek na eno drevo :))) Jaz bi nadaljevanje, tako kot Saša.

    OdgovoriIzbriši
  4. Joj,kako je bilo pa tole luštno brat.
    Pa tak nagajivček da je??
    Učke že ima res nagajive..........

    Tole kar kliče po še....

    OdgovoriIzbriši
  5. lepo, da ste si vzele čas - za tole ste si ga res morale :)
    nadaljevanje... bo. da se le tale nagajivček zelenooki spomni spet kakšno ušpičit :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Kako lepo. Jo moram prebrati ta večjemu :) Se že veselim nadaljevanja!

    OdgovoriIzbriši
  7. Super Štefek. Tudi mene zanima nadaljevanje. Lp

    OdgovoriIzbriši
  8. iii, kako zelo prisrčno. Joj, kaj bo dala, da bi meni kdo v tem trenutko spekel palačinke. Njamsi. :)


    Sem imela pa kar probleme priti na tvoj blog, mi ga že 3 dni vsakič avtomatsko zapre, ko ga odprem. No, sedaj mi je uspelo. Se je splačalo večkrat poskusit. :)

    OdgovoriIzbriši
  9. ja, glej si jo, no, Mojca se je pa tokrat resno lotila velikega projekta. Tebi se pa vidi, da imaš v bližini novorojenko, saj si se čisto pomladila in našpičila.Menda pa ja nima tokrat luna tolikšno moč? Pa naj tale nagajivi Štefek spet kmalu kaj pogrunta, da nam boš razpotegnila usta do ušes in poslala očke na peclje. Krasno je bilo prebirati in odpotovati v pravljični svet.

    OdgovoriIzbriši
  10. Oh tole bom morala pa še enkrat brati moji pupiki. Obožuje škratke, saj verjame da včasih ponoči kakšno drobno darilce dostavijo☺ Zelo luštno!

    OdgovoriIzbriši
  11. Joj, kakšna lepa pravljica! Komaj čakam nadaljevanja.... dobro ti teče beseda :)

    OdgovoriIzbriši
  12. No, za tega škratka sem si hotela vzeti čas in ga v miru prebrati, pa vidim, da je čas vzel mene ;)
    Koliko lepih stvari si še nanizala v tem času, ko sem ga jaz lovila za rep.
    In ta pravljica! WOW, super, kar vživela sem se in že sem bila tam, zraven veje in vlekla na ušesa kaj sta se pogovarjala sovica in škratek.
    Kako krasen dar imaš!

    OdgovoriIzbriši