vsake toliko pride, posedi, se toplo nasmehne. olušči svoj kostanj in nas pušča brez besed.
ona pa pripoveduje. veliko. brez besed, a tako močno, s tako silo, da se človeku milo stori. vse na njej je ena sama mogočna pripoved. utrujene dlani, brazde, ki jih je kdovekateri čas vztrajno zoral na njen obraz. ji namenil sam sebe v izobilju. jo prav zato ovil v skromnost, ki bi se ji moralo današnje divjanje skozi dni prikloniti do tal.
olje na platno, 70x80
Ooooo, kok je dobra. Čist taprava, topla.. taka, ki se ob njej počutiš varnega.
OdgovoriIzbrišiSonja, hvala. če se to čuti, potem sem več, kot dosegla namen:)
OdgovoriIzbriši