nedelja, 18. oktober 2009

a veš ...



... da ni vseeno, če iz žarečih oči

se tiho iskri

in ne glasno,

ne tako,

kot srečen bi vrisk zapel

novo poanto,

mehko bi jo zadel,

z bokov ji čipko snel -

ni vseeno.



a veš...

da ni vseeno, če iz butajočega planja

izvira vulkan,

ki bil mu je dan

privilegij bučanja?

odšel bo čez čas

in misel napel

do neskončne gostote

nič več je imel

omotične dote

od časa izpete?



a veš...

da pravi obraz narisala sem

na steno za domačim vogalom.

a veš,

da nihče ni tja

pogledal

in nihče ne ve,

da begal

je izraz, preden se je ujel

na poti med breznom in gralom.



2 komentarja:

  1. Kako iz neskončne gostote odpihneš bučanje, da najdeš vsaj malo miru?

    OdgovoriIzbriši
  2. težko bi povedala, kaj točno je TISTO... zgodi se samo. morda se tako manifestira nagon po preživetju, da te bučanje ne prebuči. nikoli te ne. vedno ti ostane prostor, tam ostane tvoja podoba. četudi neopažena in - včasih se zdi (pride Maja - kako dragoceno! - in ovrže zdenje) - nerazumljena za prvim vogalom.

    OdgovoriIzbriši